Dolinšek, Lavoslav (1898–1966)

DOLINŠEK, Lavoslav (rojstno ime Leopold Dolinšek; Polde Dolinšek, partizansko ime Lavoslav), bančnik (r. 5. 11. 1898, Ljubljana; u. 15. 8. 1966, Ljubljana).

Šolal se je v Trstu, kjer je 1917 končal višjo trgovsko šolo in opravil tečaj iz prekomorske trgovine. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na soški fronti, 1919 se je zaposlil v Direkciji Državnih železnic v Ljubljani, 1920 pa je zaradi sodelovanja v stavki železničarjev izgubil službo. Zaposlil se je v jugoslovanski Združeni banki, kjer je ostal do 1924, nato je postal uslužbenec Jugoslovanske banke. Do kapitulacije Jugoslavije 1941 je napredoval do bančnega podravnatelja, že aprila 1941 pa se je pridružil odporniškemu gibanju v Ljubljani, kjer je kot komandant udarniškega bataljona pomagal ustanavljati skupine Narodne zaščite v mestu. Jeseni 1941 so ga aretirali Italijani, a so ga zaradi pomanjkanja dokazov izpustili. Odšel je v partizane, kjer je deloval v štabih operativnih enot. Nazadnje je bil vodja operativnega odseka 18. divizije. 1943 je postal član Komunistične partije.

Marca 1944 ga je Predsedstvo SNOS imenovalo za predsednika novoustanovljenega Denarnega zavoda Slovenije (DZS), katerega naloga je bila priprava treh emisij lirskih bančnih bonov (v višini 20 milijonov lir) in priznanic, ki so v času pomanjkanja bonov služile kot pomožni plačilni instrument, ter uvajanje oblike financiranja gospodarstva in hranilniška dejavnost. Do julija je večino dela opravil sam. Pripravil je smernice za organizacijo in delovanje zavoda, vodil izdelavo osnutkov za tisk plačilnega bona in zbiral podatke o stanju denarnih ustanov na osvobojenem ozemlju. DZS se je novembra 1944 preselil v Črnomelj. Zavod se je kadrovsko okrepil in področje delovanja razširil na Primorje. V obtok je bil poslan slovenski plačilni bon. DZS je odobril posojila denarnim zavodom, podjetjem in zadrugam ter posameznikom. V obtok je dal pomožna plačilna sredstva, sprostil delovanje hranilnic in posojilnic na osvobojenem ozemlju, omogočil izplačevanje hranilnih vlog in spremenil obrestne mere. Dolinšek je vodil tudi blagajniško službo za predsedstvo SNOS in zbiral podatke o dolgovih, ki so jih partizanske enote in oblastni organi naredili pri prebivalstvu.

Dolinšek se je zavzeto vključil v razprave o ureditvi denarništva v povojni Sloveniji. Bil je zmeren in stvaren razpravljavec, zagovarjal je postopno prilagajanje bančnega sistema novim političnim zahtevam, upoštevajoč najsodobnejše metode bančne organizacije in poslovanja. Med prvimi je iskal pot za rešitev iz jugoslovanskega valutarnega kaosa. V referatu Valutarni problemi in denarno vprašanje bodoče Jugoslavije se je zavzel za skupno in usklajeno denarno reformo, ki ne bi smela oškodovati nobenega dela države. Reforme je zasnoval v treh fazah. V prvi naj bi zmanjšali število valut v državi, v drugi vzpostavili realen tečaj med temi valutami, ki bi jih v zadnji fazi zamenjali z novimi jugoslovanskimi dinarji. Za tuje denarne ustanove in njihovo premoženje je predlagal začasno državno upravo. DZS je predvidel kot osrednjo denarno ustanovo in organ slovenske vlade, ki naj bi ob osvoboditvi prevzel nadzor nad vsemi denarnimi zavodi, poskrbel za redno izplačevanje plač in tekoče financiranje gospodarstva. Pred koncem vojne je predstavil še dva referata. V prvem je opozoril na pomen pritegnitve denarja slovenskih izseljencev, predvsem iz ZDA. Drugi referat je namenil pomenu varčevanja in pritegnitvi domačih virov. Novo državo naj bi ustvarili z domačim, ljudskim kapitalom.

1944 je Dolinšek odšel z Edvardom Kardeljem v Beograd. Po kratkem času, ko je delal na Poverjeništvu za finance AVNOJ-a, je bil februarja 1945 imenovan za prvega viceguvernerja Narodne banke Jugoslavije, kar je ostal do 1954. V tej funkciji je prevzel strokovno in politično najbolj zapletene naloge na denarnem področju. Do oktobra 1946 je izpeljal denarno reformo, v skladu s katero so bile vse zvezne banke, a brez Državne investicijske banke, in vsa republiška kreditna podjetja vključeni v Narodno banko FLRJ (Narodna banka Jugoslavije). Neposredno je sodeloval pri ustanavljanju glavnih central NBJ v republiških središčih. Njihove vodilne uslužbence je seznanil z vlogo NBJ v bančnem in gospodarskem sistemu, bil je svetovalec, tudi pri reševanju prostorskih in kadrovskih težav.

1948 je bil med snovalci gotovinskega načrta, s katerim naj bi zvezna uprava uskladila gotovinske prilive in odlive ter okrepila svoj neposredni vpliv na gospodarsko življenje. Dolinšek se je decembra 1950 s predsednikom Banke za mednarodne obračune začel pogajati za pridobitev večmilijonskega posojila. Jugoslavija je bila članica Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje (OEEC), zato ni mogla biti članica evropske plačilne unije in ni mogla zaprositi za kredit. Dolinšek je zato iskal možnost, da bi NBJ do kredita prišla prek tretje države. V naslednjih letih je še nekajkrat zastopal jugoslovansko vlado pri finančnih in trgovinskih pogajanjih s tujimi državami ter bil njen predstavnik pri mednarodnih denarnih ustanovah. 1952 se je uklonil politični direktivi, da jugoslovanski bančni sistem ne more biti urejen po kapitalističnem zgledu, ampak mora imeti značilnosti jugoslovanske družbene organiziranosti. Zagovarjal je uvedbo enobančnega sistema oz. spojitev vseh bank z NBJ. Sodeloval je v postopku, s katerim so marca 1952 NBJ preoblikovali v veliko kreditno podjetje. Jeseni 1953 so prišli v javnost osnutki novih bančnih predpisov, ki pa so ohranili velike pristojnosti NBJ. Dolinšek ni bil več med snovalci nove zakonodaje. Na predavanju v Debatnem klubu Glavne centrale NBJ za LRS konec 1953 v Ljubljani je bil kritičen do posameznih uredb in prezgodnje reorganizacije bančnega sistema. Spomladi 1954 je bil na lastno željo službeno premeščen v Ljubljano, kjer je postal generalni direktor NBJ – centrale za LRS. 1959 se je upokojil.