Dobovišek, Majda (1926–1990)

DOBOVIŠEK, Majda (ime po poroki Majda Dobovišek Škodnik), igralka (r. 15. 8. 1926, Jesenice; u. 28. 11. 1990, Maribor). Oče Ciril Dobovišek, železniški uradnik, mati Amalija Dobovišek, r. Ogrin.

Očeta so kot železniškega uradnika večkrat službeno premeščali, zato je nižjo gimnazijo obiskovala v Karlovcu in Ljubljani ter jo tam končala z opravljeno malo maturo. Prvič je na šolski predstavi nastopila pri osmih letih. Ob okupaciji so jo zaradi sodelovanja z OF po nalogu italijanskega Visokega komisarja izključili iz šole. Že l941 se je pridružila aktivistom OF v Novem mestu in kasneje v Metliki. Po prihodu v partizane so jo najprej dodelili Belokranjskemu vojnemu področju h kulturni skupini in okrožni gledališki skupini, marca 1944 pa je absolvirala prvi odrski tečaj v Črnomlju, ki ga je organiziralo Slovensko narodno gledališče za osvobojeno ozemlje. Ob zaključku tečaja je presenetila s karakterno igro v vlogi Županje v Pohujšanju v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja. Maja 1944 je postala članica partizanskega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Sprva je bila dodeljena dramsko-folklorni skupini, ki je mdr. uprizarjala skeče, denimo Aki in Zločin na novomeškem trgu. Nekaj časa je bila tudi gledališka šepetalka. Po odhodu Vladoše Simčič v Bari je uspešno vskočila v glavno žensko vlogo Vide v politični drami Raztrganci Mateja Bora, ki je bila premierno uprizorjena poleti 1944. Ta vloga je bila njen pravi gledališki krst. V tistem času je zaradi bolezni razmeroma malo igrala. Po koncu vojne je kot članica partizanskega gledališča lahko izbirala angažma med Ljubljano in Trstom, a se je odločila za Maribor, kjer je nastopila službo oktobra 1945 in kmalu postala vodilna igralka mariborskega gledališča.

Režiserji so jo zaradi njenega karakternega daru, izredno jasne dikcije in vsestranske uporabnosti – bila je ena redkih mladih igralk, ki je že na začetku kariere lahko igrala tudi starejše vloge – radi angažirali. Kritika ji je bila prav tako naklonjena. S posebnim darom za karakterizacijo ter s humorjem in izbranim govorom je ustvarila široko paleto odrskih likov. Še posebej uspešna je bila v vlogah vročekrvnih, samosvojih, razkošnih žensk. V petnajstih letih dela za mariborsko gledališče je oblikovala okoli petdeset gledaliških likov najrazličnejših značajev in strok: ljubimske, karakterne in komične vloge. Zlasti slednje so ji bile pri srcu. Štiri sezone je bila v mariborskem gledališču tudi lektorica z velikim smislom za čistost jezika in dikcije. 1958 je oglušela in po kratkem zdravljenju 1959 znova poskusila z vlogo Ruth v Tukaj počiva George Dillon, a na reprizah ni več zmogla psihičnih in fizičnih naporov. Upokojila se je 1961.