Danilova, Vera (1891–1971)

DANILOVA, Vera (rojstno ime Vera Cerar, ime po poroki Vera Balatka), igralka, operetna režiserka (r. 29. 6. 1891, Ljubljana; u. 7. 9. 1971, Brno, Češka). Oče Anton Cerar - Danilo, igralec, mati Avgusta Danilova, r. Gostič, igralka. Mož Antonín Balatka, dirigent, sestri Mira Danilova (Mira Neffat Danilova), igralka, pedagoginja, in Silva Danilova (Silva Cerar), igralka, režiserka, svak Anton Neffat, dirigent, brata Rafael (Ralf/Ralph) Danilo, igralec, režiser, in Mavricij Danilo, igralec, električar, zavarovalni agent.

V Ljubljani je opravila osem razredov dekliške ljudske šole ter leto in pol ženskega oddelka obrtne šole. Že kot otrok je statirala, Fran Govekar pa jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Leto kasneje je začela igrati manjše vloge, 1909 pa je bila angažirana kot dramska članica. Igrala je v burkah, dramah, operetah, imela je naivne, sentimentalne, karakterne ali komične vloge, mlade, otroške vloge in tudi vloge stark. Jeseni 1907 je odmevala njena vloga Grofice Minizeh (Gospa Walevska, Milan Begović, 1907). Zaradi drobne postave je bila v tistem času angažirana v mladinskih in otroških predstavah, bila je Korliček (Trnjulčica, Heinrich Bolten Baeckers, 1907), Sneguljčica (Sneguljčica in škratje, Karl August Görner, 1910), Pravica in Škrat vratar (Kralj Matjaž, Jakob Špicar, 1911), Krojaški vajenec (Pogumni krojaček, H. Drinkler, 1912) itd.

Prelomni dogodek njene kariere je bilo povabilo Avguste Danilove in Antona Verovška v slovensko gledališče v Trstu, kjer je dobila vlogo Anjutke (Moč teme, Lev Nikolajevič Tolstoj, 1909). Kritika je o njej pisala kot o igralki, ki veliko obeta. Kot gostja je prišla v Trst tudi v naslednji sezoni, ko je bila angažirana tudi kot igralka naivka ljubljanskega gledališča; tam ji je bil naklonjen režiser Hinko Nučič. Pod njegovim vodstvom je ob koncu sezone 1909/10 odšla na igralsko turnejo. Gostovali so v Gorici, Tolminu, Ajdovščini, Pazinu, Opatiji, Puli, Mariboru, Žalcu idr. Vera Danilova je nastopala kot hčerka Christine (Ljubezen bdi, Gaston Caillavet, Robert de Flers, 1910) ali hišna Josette (Gdč. Josette, moja žena, Robert Charvey, Paul Gavault, 1910). Igrala je razmeroma majhne vloge, vendar pa jih je bilo veliko in bile so raznolike. Z njimi je pokazala širok razpon igralskega daru, čeprav jo je kritika zaradi obrobnih vlog največkrat spregledala. Njeno ustvarjalno delo je prekinila prva svetovna vojna z ukinitvijo Deželnega gledališča. Oče Anton Danilo jo je pritegnil k sodelovanju v Malem gledališču, ko pa je to 1916 zamrlo, je z Reziko Thaler odšla v avstrijski Steyr in se v sezoni 1913/14 zaposlila v tamkajšnjem nemškem gledališču, kjer je skoraj vsak večer nastopala v drami, opereti in tudi operi.

Ko je konec septembra 1918 v ljubljanskem Deželnem gledališču odigrala Špelo (Divji Lovec, Fran Saleški Finžgar, 1918) v režiji Hinka Nučiča, se je za Vero Danilovo začelo desetletno obdobje, v katerem je odigrala okrog sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Velik odmev je dosegla z vlogo Tone (Razvalina življenja, Fran Saleški Finžgar, 1921), ki jo je režiral njen oče Danilo. Dobro se je ujela tudi z ruskimi igralci, ki so bili 1920 angažirani v Narodno gledališče. V režiji Borisa Putjate je odigrala ostudno starko Mrs. Parker - Jennings (Jack Straw, William Somerset Maugham, 1922). Značilno je, da je v vseh obdobjih kariere igrala starosti neprimerne vloge – v dekliških letih starke in v zrelih letih otroke. Režiser Osip Šest ji je v tistem času dodelil vlogo Petrčka (Petrčkove poslednje sanje, Pavel Golia, 1921); ta je ostal njena vloga, poslednjič jo je odigrala pri sedemintridesetih letih. Tedaj je igrala tudi vlogo Pavle (Romantične duše, Ivan Cankar, 1922) ali Kalandrove žene (Hlapci, Ivan Cankar, 1926). 1923 je gostovala v Celju v vlogi Otele Lustigove (2 x 2 = 5, Gustav Wied, 1923), s katero je požela velik uspeh.

Vera Danilova je redno sodelovala tudi v opereti in nekajkrat odpela celo operne vloge. Njen glas opredeljujejo kot mezzosopran (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Matija Bravničar, 1930), včasih pa tudi kot sopran (Vaška šola, Felix Weingartner, 1921) ali lirski sopran (Grofica Marica, Imre Emmerich Kálmán, 1926). V sezoni 1930/31 je bila od avgusta do decembra zaposlena v opereti Narodnega gledališča.

1930 se je Vera Danilova poročila z dirigentom in skladateljem Antonínom Balatko in se konec tega leta preselila v češki Brno. Tam je nekajkrat nastopila v deželnem gledališču (Národní divadlo Brno), npr. v opereti Pepina (Pepina, Robert Stolz, 1931), potem pa se je umaknila z gledaliških odrov. Do druge svetovne vojne je še ohranila stik z Ljubljano; 1934 je tako nastopala v opereti Sreča pred vrati. Jeseni 1934 se je vrnila v Ljubljano in prevzela prvo operetno režijo v Narodnem gledališču z režijo operete Sveti Anton, vseh zaljubljenih patron Jare Beneša (Jara Beneš). Kritiki so pisali o vzorni režiji, živahni in okusni operetni premieri, kjer so bili uigrani solisti in zbor, učinek operete pa je bil dosežen brez pretiravanja in karikiranja. Zaradi tega uspeha je bila 1936 povabljena k režiji operete Pod to goro zeleno Jare Beneša. Kritika je režijo sprejela z mešanimi občutki, očitali so ji, da je predstava predolga, priznavali pa so ji živo in gibljivo režijo. Še tretjič je režirala v Ljubljani 1937 Amaconke Viktorja Parme, ki jih je pred postavitvijo predelala. Opereta je bila ocenjena kot solidno glasbeno delo, ki je v tej izvedbi ponujalo obilo užitka in zabave.

Čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu in se tam udejstvovala v češkoslovaško-jugoslovanskih društvih. Bila je družbenopolitično dejavna, obiskovala je razne tečaje, npr. Politični problemi mirnega sožitja, Mednarodni odnosi, skoraj sedemdesetletna se je učila ruščine. 1945 je vstopila v češkoslovaško komunistično partijo, od 1949 je bila članica Češkoslovaške ženske zveze.