Čopič, Špelca (1922–2014)

ČOPIČ, Špelca (rojstno ime Jelisava Čopič ; Jelisava-Špelca Čopič, Jelisaveta Čopič, Špela Čopič), umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka (r. 18. 10. 1922, Pišece; u. 21. 2. 2014, Ljubljana). Oče Venceslav Čopič, pedagog, strokovni pisec, urednik, mati Elizabeta Čopič, r. Broman, učiteljica. Brat Milan Čopič, fizik, nečak Martin Čopič, fizik, nečakinja Nina Miklavčič, fizičarka.

1933–41 je obiskovala II. državno realno gimnazijo v Ljubljani, 1942–44 je študirala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 1945–48 je študij nadaljevala na L’Institut d’Art et d’Archéologie v Parizu, kjer je 1947–48 študirala še muzeologijo na L’École du Louvre. 1977 je na Filozofski fakulteti doktorirala na temo Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja.

1949–50 je bila prosvetna referentka za umetnost in kulturo na ministrstvu za prosveto LRS v Ljubljani, 1950–55 je bila zaposlena v Narodni galeriji v Ljubljani, in sicer do 1953 kot asistentka konservatorka pripravnica v muzejsko-konservatorski stroki, 1953–55 pa po opravljenem strokovnem izpitu kot kustosinja. 1953–55 je kot honorarna predavateljica za zgodovino umetnosti poučevala risanje, ročna dela in zgodovino-geografijo na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. 1955–89 je bila zaposlena na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, kjer je bila profesorica višje šole za umetnostno zgodovino (1955–65, ponovno 1974–78), izredna (1965–74) in redna profesorica (1978–89). Do 1971 je vodila tudi strokovno knjižnico ALUO. Upokojila se je 1989.

1964–94 je bila članica uredniškega odbora revije Sinteza, 1966–97 članica umetnostne komisije Narodne galerije, sodelovala je v umetniškem svetu Moderne galerije, od 1951 je bila članica, 1982–90 predsednica in kasneje častna članica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva ter 1969–2000 redna članica mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA (Association Internationale des Critiques d'Art). Od 1998 je bila sodelavka sekcije za terminološke slovarje pri ZRC SAZU.

Njeno delo zajema raziskovanje moderne in sodobne slovenske umetnosti, predvsem slikarstva poznega 19. in 20. stoletja, na podlagi katerega je pripravila obširen pregled sodobnega slovenskega slikarstva. Raziskovala je tudi slovensko grafiko in mladinsko knjižno ilustracijo. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je posvetila predvsem slovenskemu kiparstvu 20. stoletja, kjer se je osredotočila na javne spomenike, posamezne kiparje in njihove opuse ter mdr. ovrednotila delo mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva. O njenem bogatem raziskovalnem delu priča obsežna bibliografija, ki zajema likovne kritike, prispevke v strokovnih revijah (npr. Likovna revija, Sinteza, Sodobnost, Naša sodobnost, Zbornik za umetnostno zgodovino (Nova vrsta)), pa tudi v dnevnem časopisju, terminološka in leksikalna gesla za Enciklopedijo Slovenije in Likovno enciklopedijo Jugoslavije, razstavne kataloge, monografske publikacije in študije slovenskih kiparjev ter tudi prevode. Napisala je številna pregledna dela slovenske umetnosti, ki pomenijo temelj slovenske umetnostne zgodovine. Mdr. je sodelovala z Muzejem sodobne umetnosti v Beogradu, kjer je za kataloge šestih preglednih razstav jugoslovanske umetnosti 20. stoletja napisala več prispevkov o sodobni slovenski umetnosti (1967–85). Eden pomembnejših dosežkov je tudi oblikovanje inventarne knjige Narodne galerije v Ljubljani, ki jo je pripravila po zgledu Louvra.

Poleg pisanja je sodelovala pri pripravi preglednih razstav v Narodni in Moderni galeriji v Ljubljani (Slovenska likovna umetnost 1945–1978, 1979; Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem, 1986) ter retrospektivnih razstav znanih slovenskih umetnikov (Zdenko Kalin, 1985; Gojmir Anton Kos, 1992; Jakob Savinšek, 1994; Lojze Dolinar, 1996; Veno Pilon, 2002).

Kot profesorica je izobrazila številne slovenske slikarje in kiparje, kot umetnostna zgodovinarka pa je svoje široko znanje predajala tako sodelavcem v stroki kot tudi širši javnosti. Svoje obsežno raziskovalno gradivo je zapustila Moderni galeriji v Ljubljani.

1986 ji je predsedstvo SFRJ podelilo red dela z zlatim vencem za posebne zasluge in uspehe pri delu, pomembnem za napredek države. Ljubljanska univerza ji je 1988 podelila zlato plaketo za uspešno dolgoletno delo na pedagoškem in znanstvenoraziskovalnem področju, 1996 pa jo je imenovala za zaslužno profesorico. 1999 je postala prva dobitnica stanovske nagrade Izidorja Cankarja za življenjsko delo. 2015 so na njeni rojstni hiši v Pišecah odkrili spominsko obeležje v čast njej in njenemu bratu Milanu Čopiču.