Čop, Dušan (1921–2016)

ČOP, Dušan, jezikoslovec, imenoslovec (r. 14. 9. 1921, Spodnje Gorje; 16. 2. 2016, Ljubljana). Oče Josip Čop, romanist, profesor na Državni trgovski akademiji, mati Uršula Čop, r. Potočnik, učiteljica. Brat Bojan Čop, jezikoslovec, indoevropski komparativist, etimolog, akademik, hčeri Rosana Čop, jezikoslovka, prevajalka, in Breda Čop, klasična filologinja, bibliotekarka.

Otroštvo je preživel v Ljubljani, v Gorje pa je hodil vsako leto na počitnice in se tam počutil doma. Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani 1940. Diplomiral je 1948 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL) iz angleškega jezika in književnosti ter iz primerjalnega jezikoslovja romanskih jezikov. Doktorsko disertacijo Imenoslovje zgornjesavskih dolin je zagovarjal 1985 na FF UL pod mentorstvom Franceta Bezlaja.

1945–57 je poučeval angleški, francoski in latinski jezik na Gimnaziji Jesenice, nato 1957/58 angleški in francoski jezik na Klasični gimnaziji v Ljubljani, 1958–62 angleški in nemški jezik na Gimnaziji Vič in nato 1962–70 angleški jezik na II. gimnaziji v Ljubljani. Na FF UL je 1960–70 honorarno poučeval specialno metodiko pouka angleškega, nemškega, francoskega in italijanskega jezika, od 1970 do upokojitve 1981 isti predmet kot redni predavatelj, 1982–88 pa spet honorarno kot višji predavatelj.

1959–81 je bil član republiške komisije za profesorske izpite ter izpraševalec za metodiko in didaktiko pouka angleškega jezika, 1951–60 je bil pomožni inšpektor za pouk tujih jezikov (do 1957 za zahodno Slovenijo, nato v Ljubljani). Po 1960 je bil član komisije za učbenike tujih jezikov pri republiškem Svetu za šolstvo in član komisije za nove učne načrte za tuje jezike pri republiškem Zavodu za šolstvo (do 1978). V tem času je pisal kritične ocene, predloge in navodila za nove učne načrte za angleški in nemški jezik, recenzije učbenikov za ta dva jezika ter predaval na seminarjih profesorjev tujih jezikov. Od 1961 se je ukvarjal z raziskovanjem gorskih, vodnih, krajevnih, ledinskih in hišnih imen predvsem slovenskega alpskega območja na Gorenjskem in Koroškem ter pri tem uporabljal metodo terenskega dialektološkega dela ob opiranju na stare pisane vire in načela primerjalnega jezikoslovja. V disertaciji Imenoslovje zgornjesavskih dolin je na podlagi terenskih narečnih raziskav in arhivskega gradiva, od urbarjev in katastrov do župnijskih statusov animarum, katastrskih in geodetskih zemljevidov, sistematično raziskal zemljepisna in hišna imena na Zgornjem Gorenjskem. 1975–79 je v jugoslovanskem medakademijskem glasilu Onomastica Jugoslavica objavil nekaj tehtnih razprav o krajevnih in gorskih imenih na Koroškem in Zgornjem Gorenjskem. V objavah iz 1979 in 1981 je prikazal svojo metodo terenskega zbiranja narečnih oblik mikrotoponimov z ugotavljanjem videza in lege posameznih geografskih objektov, pozoren je bil na imenske variante, ki jih je slišal od informantov v kraju samem in v sosednjih krajih, zbiral je tudi narečno občnoimensko besedje, da bi lažje ugotovil pomensko motivacijo posameznih zemljepisnih imen. Do ljudskih etimologij je bil zadržan, vendar jih je vestno zapisoval. Na podlagi disertacije je 1987–2007 nastalo več znanstvenih objav v lokalnih zbornikih (v Bohinju, Radovljici, na Jesenicah, v Kropi, Žirovnici, na Bledu in v Begunjah) in v osrednji slovenski znanstveni periodiki, med katerimi je posebej treba izpostaviti razpravo o romansko-germanskih jezikovnih vplivih na Zgornjem Gorenjskem ter pregled spoznanj o slovenskih gorskih, ledinskih in vodnih imenih, napisan za enciklopedijo Słowiańska onomastyka (Varšava - Krakov, 2002–03), ponatisnjen 2002 v tematski imenoslovni številki Jezikoslovnih zapiskov. V objavah je aktivno nasprotoval različnim avtohtonističnim (keltološkim, venetološkim in drugim) teorijam in razlagam, ki jih med Slovenci srečujemo že od 19. stoletja dalje.

Za jezikovni priročnik Slovenska krajevna imena (1985) je prispeval jezikovno obdelano gradivo (onaglašena imena, rodilniške in mestniške oblike, pridevniške in stanovniške izpeljanke, morebitne drugačne lokalne oblike) za vsa krajevna imena v tedanjih občinah Jesenice in Radovljica.

Širši javnosti je postal znan tudi kot avtor več poljudnoznanstvenih besedil o metodoloških vprašanjih imenoslovja, ki so izšle v revijah Jezik in slovstvo, Prostor in čas ter Skaleras.