Čop, Bojan (1923–1994)

ČOP, Bojan (rojstno ime Bojan Valentin Čop, psevdonim: Ø), jezikoslovec, indoevropski komparativist, etimolog (r. 23. 5. 1923, Ljubljana, Zgornja Šiška; u. 3. 8. 1994, Ljubljana). Oče Josip Čop, romanist, profesor na Državni trgovski akademiji, mati Uršula Čop, r. Potočnik, učiteljica. Brat Dušan Čop, jezikoslovec, imenoslovec.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je 1941 maturiral in se vpisal na študij klasične filologije na ljubljanski Filozofski fakulteti (FF). 1942–43 je bil interniran v Trevisu in Padovi v Italiji. Diplomiral je 1947 iz tedanje 16. znanstvene skupine, ki je obsegala diplomski izpit iz klasičnih jezikov in literature, zgodovine starega veka in arheologije ter primerjalne slovnice in zgodovine Slovenije. Od 1949, ko je postal asistent pripravnik v seminarjih za klasično filologijo in od 1951 v seminarju za primerjalno jezikoslovje, je v službi na FF ostal do upokojitve 1990. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu (1954, 1971) in na Dunaju (1956). Dolga leta je bil predstojnik (1962−84), predavatelj (1960−71) in od 1971 profesor (od 1972 redni) Oddelka za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko, ki ga je pred njim vodil njegov učitelj indoevropske komparativistike Karel Oštir. Doktoriral je 1970 z delom Prispevek k zgodovini labialnih pripon v indoevropskih jezikih, ki je razširjeno kot publikacija SAZU izšlo 1973. 1972 je bil sprejet med izredne, 1976 pa med redne člane SAZU.

Kot predstojnik je na Oddelku za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko ljubljanske FF uvedel več lektoratov neindoevropskih jezikov (arabščine, madžarščine, kitajščine) in študijski program primerjalnega jezikoslovja obogatil s štirimi novimi predmeti: indoevropsko dialektologijo, indoevropskimi starožitnostmi, hetitščino in laringalno teorijo. Pripravljal je skripto za predmet Indoevropska primerjalna slovnica, ki pa ni izšla. 1975 je ustanovil oddelčno knjižno zbirko Series comparativa, a so izšle le tri publikacije.

Od 1952 je na skoraj 2.800 straneh objavil 98 bibliografskih enot, od tega sedem knjig. Čopova bibliografija je bila 1993, ob njegovi sedemdesetletnici, objavljena v njemu posvečeni 33. številki revije Linguistica : Bojan Čop septuagenario in honorem oblata. Objavljal je pretežno v tujih jezikih, nemščini in francoščini, v domačih in tujih revijah, v ljubljanski Linguistici, skopski Živi antiki, sarajevskem Godišnjaku, v göttingenski reviji Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung (1988 preimenovana v Historische Sprachforschung), berlinski Indogermanische Forschungen, dunajski Die Sprache, luvenski Orbis, pariški Revue hittite et asianique idr.

Od 1963 je bil član uredniškega odbora revije Linguistica, v kateri je tudi redno objavljal. 1972–83 je bil član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Sodeloval je pri zahtevnih korekturah druge knjige Etimološkega slovarja slovenskega jezika (1982) Franceta Bezlaja.

Čeprav je bil po osnovni univerzitetni izobrazbi bolj klasični filolog kot pa indoevropski komparativist, je kasneje svojo pedagoško in raziskovalno dejavnost popolnoma posvetil primerjalnemu jezikoslovju indoevropskih jezikov. Med študenti je bil cenjen in spoštovan zaradi globoke predanosti stroki, izjemne erudicije in korektnega odnosa, kar se je odražalo tudi v njegovi skrbi za podmladek. Zanimale so ga predvsem starejše razvojne stopnje indoevropskega prajezika ter sorodstvene razmere med praindoevropščino in neindoevropskimi jezikovnimi skupinami. Skladno s tako temeljno usmeritvijo so bile njegove raziskave osredotočene na preučevanje predvsem tistih indoevropskih jezikov, za katere se je ocenjevalo, da morda bolj kot drugi ohranjajo pomembne podatke o prajeziku. Ker je bil prepričan v univerzalno veljavnost metodološkega načela primerjalnega jezikoslovja, ki metodo eksterne rekonstrukcije prepoznava in postavlja kot korektiv interne rekonstrukcije, se je pridružil tedanjim zagovornikom indouralskega sorodstvenega razmerja in indouralski teoriji postavil trdnejše metodološke temelje. Hetitščina je s svojima prav tako v klinopisu zapisanima anatolskima sorodnima jezikoma, klinopisno luvijščino in palajščino, zaradi ohranjenih laringalov ter precej drugačnega slovničnega in leksikalnega sestava od drugih indoevropskih jezikov obetala, da ohranja pomembne prajezične podatke. Enako kot anatolski jeziki sta s starostjo in zaradi oddaljene lege obetali tudi obe kentumski toharščini, tj. (vzhodna) toharščina A = turfanščina in (zahodna) toharščina B = kučanščina. Svoje skoraj štiri desetletja trajajoče publiciranje je Čop zato posvetil predvsem raziskavam, ki so postavile metodološko trdnejše temelje za nadaljnje preučevanje hetitščine, klinopisne luvijščine, obeh toharščin in indouralske teorije. Ob tem pa je predvsem zaradi izmenjujočega se zornega kota raziskovanja, ko je glotogonična vprašanja v zvezi z indoevropskim prajezikom enkrat preučeval na podlagi internega, indoevropskega jezikovnega gradiva, drugič pa na podlagi eksternega, uralskega, prihajal tudi do novih, praviloma drugačnih jezikoslovnih spoznanj, ki jih le uporaba metode interne rekonstrukcije ni omogočala.

V doktorski disertaciji je v nasprotju z dotedanjim prepričanjem pokazal, da je indoevropski prajezik imel produktivne pripone na -p-, zaradi konkurence in predominiranja funkcijsko podobnih pa so se kasneje v posameznih indoevropskih jezikih ohranili le še posamezni osamljeni primeri, npr. v praslovanščini *xol-pъ ‘hlapec’, *tъl-pa ‘množica, tolpa’, *stro-pъ ‘strop’, *glu-pъ ‘bedast, neumen’.

Ker arealna porazdeljenost leksikalnih arhaizmov ob poteku drugih izoglos nakazuje zgodnje dialektizacije, je Čop 1952–71 objavljal razprave o posameznih etimoloških problemih iz grške, latinske, armenske, baltske, slovanske, hetitske in toharske leksike, ki so bili kot arhaizmi rešljivi na starejših razvojnih stopnjah, praviloma šele na indoevropski prajezični. Tovrstne raziskave, ki jih je večinoma združil v več serij člankov s skupnim naslovom, npr. Etyma (9), Etyma Balto-Slavica (5), Beiträge zur indogermanischen Wortforschung (8), Notes d’étymologie et de grammaire hittite (3), pomenijo v metodološkem oziru pomemben mejnik etimološkega raziskovanja nasploh. Čop namreč etimološke razlage leksemov iz različnih jezikov z navajanjem številčnega primerjalnega gradiva pojasnjuje vedno v razmerju do drugih členov besedne družine ter enakovredno upošteva in razlaga besedotvorne, semantične in glasovne značilnosti obravnavane besede. S tem svojim prispevkom si je na področju etimologije zagotovil več citatov v etimoloških slovarjih posameznih indoevropskih jezikov, predvsem pa hetitskega in slovanskih.

Z etimološkimi analizami je posegel tudi v problematiko mediteranskega substrata, ko je pokazal, da se izvor marsikatere besede napačno razlaga s substratom, dejansko pa je indoevropskega izvora. Čop je do številnih novih etimologij prihajal zlahka, saj je bil izvrsten poznavalec fonetike, oblikotvorja, besedotvorja in leksike večine indoevropskih jezikov. Vulgarno latinsko daculum ‘srp’ zato po njegovi analizi ni več substratna predromanska beseda, kot je še prikazana v etimološkem slovarju romanskih jezikov Wilhelma Meyerja Lübkeja, ampak je star nomen instrumenti na *-tlo- iz korena *deH2- ‘sekati, rezati’, ki je popolnoma enak staroindijskemu dā́ -tra-m ‘srp’; to je pokazal v članku, ki je 1985 izšel v zagrebškem Zborniku u čast Petru Skoku o stotoj obljetnici rođenja (1881−1956).

Serija treh člankov z naslovom Les isoglosses italo-grecques et la préhistoire des peuples balkaniques, ki je na začetku sedemdesetih let 20. stoletja izhajala v sarajevski reviji Godišnjak, je vzorčni primer preučevanja vprašanja indoevropske dialektizacije. Dvočlenske italo-grške izoglose (239 leksikalnih in 76 gramatikalnih) je ovrednotil ob upoštevanju izoglosnih potekov, ki jih obe skupini ali pa le ena sama tvorita z drugimi jeziki, keltskimi, germanskimi ali armenščino. Na podlagi prepleta teh izoglos je Čop zaključil, da razmeroma številne italo-grške izoglose izvirajo iz časa, ko so bili predniki obeh skupin v stiku, verjetno na severnem delu Balkanskega polotoka.

Preplet izoglosnih potekov je kot dialektološka metoda uporabljen tudi v članku Indogermanisch-Anatolisch und Uralisch (1979), v katerem ugotavlja, da predniki govorcev anatolskih jezikov izvirajo iz jedra, ki je bilo v indoevropski pradomovini na zahodnem obrobju severnega območja z značilnim množinskim sklonskim jedrom -m-, in na isto območje uvršča tudi prajezična jedra toharskih, germanskih, baltskih in slovanskih jezikov. Članek predstavlja vrhunec njegovih dognanj, saj prajezičnega severozahodnega obrobnega položaja prednikov anatolskih jezikov ne utrjuje le z internim indoevropskim gradivom, ampak tudi z dosežki indouralske teorije. Jedro anatolskih jezikov naj bi bilo zaradi obrobnega položaja v prajeziku v neposrednem stiku s prauralščino. To območje je treba razumeti kot prehodno med praindoevropščino in prauralščino. Hetitske geminatne zapise zapornikov zato Čop postavlja v neposredno sorodstveno razmerje s prauralskimi geminatnimi nezvenečimi zaporniki v medvokalni legi, hkrati pa izpostavlja, da je arhaizme v anatolskih jezikih treba razumeti kot odraz konservativnosti obrobnega območja v indoevropski pradomovini v smislu valovne teorije in ne v smislu indo-hetitske hipoteze, ki gradi na bolj ali manj zgodnji odcepitvi anatolskega jedra od indoevropske prajezične skupnosti.

Hetitščina je Čopa pritegnila, ker je domneval, da bi preučevanje tega najstarejšega znanega indoevropskega jezika v Mali Aziji iz drugega tisočletja pred našim štetjem lahko prispevalo pomembne podatke o prajeziku. Ker pa je bilo poznavanje anatolske fonetike tedaj še v povojih in zato ni dopuščalo zanesljivega argumentiranja hetitskega jezikovnega gradiva, je 1963–68 v seriji treh člankov z naslovom Zur hethitischen Schreibung und Lautung, ki so izhajali v ljubljanski Linguistici, s sebi lastno sistematičnostjo začel od sekvence do sekvence natančno preučevati razmerje med hetitskim klinopisnim zlogovnim zapisom, njegovo fonetično vrednostjo in prajezičnim izhodiščem ter prišel do zaključkov, ki so historično fonetiko ne le hetitščine, ampak tudi klinopisne luvijščine pomaknili v novo, bolj eksaktno obdobje preučevanja. Nazorno je tudi pokazal, da je fonetični razvoj hetitskega jezika potekal v odvisnosti od naglasnega mesta ter samoglasniške kakovosti in kolikosti. Na tej podlagi so historično fonetiko anatolskih jezikov začeli preučevati predstavniki mlajše generacije raziskovalcev, kot so Heiner Eichner, Craig H. Melchert, Norbert Oettinger idr. Akribija je Čopu hkrati omogočila, da je izvor marsikatere hetitske in klinopisnoluvijske besede pojasnil bolj zanesljivo kot njegovi predhodniki oziroma je njen indoevropski izvor podal prvi. S tem etimološkim delom si je zagotovil vidno mesto v vseh treh etimoloških slovarjih hetitskega jezika, Johanna Tischlerja (1977−2016), Jaana Puhvela (1984−) in Alwina Kloekhorsta (2008). Anatolski problematiki s poudarkom na hetitščini in klinopisni luvijščini je posvečena monografija Indogermanica minora I. (1971), ki jo sestavlja pet razprav z glasoslovno, morfološko in etimološko tematiko.

Toharološko problematiko je obravnaval predvsem s področja historične fonetike, in to v dveh monografijah: Miscelanea Tocharologica I (1975) in Studien im tocharischen Auslaut (1975). V članku Das tocharische Personalpronomen suffixum B -me, A -m und sein Ursprung (1974) je v množinskem enklitičnem osebnem zaimku za vse tri osebe prepoznal tri različna izhodišča, med njimi za tretjo osebo *s-mós, kar je enako hetitskemu -šmaš ‘vam/vas; njim’.

Kot zagovornik indouralske teorije je začel prvi sistematično graditi primerjalno slovnico indouralskih jezikov. Načrtovana serija objav z naslovom Indouralica, ki naj bi vsebovala devetnajst enot, a jih je 1970–90 izšlo trinajst, je do danes najbolj sistematičen prispevek s področja utrjevanja sorodstvenih vezi med indoevropskim in uralskim prajezikom. V njej Čop niza številne glasoslovne, morfološke in leksikalne enačbe med tema dvema jezikovnima družinama. V ta vsebinski sklop spadata tudi monografiji Die indouralische Sprachverwandtschaft und die indogermanische Laryngaltheorie (1970) in Die indogermanische Deklination im Lichte der indouralischen vergleichenden Grammatik (1975).

Med številne drugačne razlage indoevropskega prajezičnega sistema spada njegova ugotovitev, da prvotna sklanjatev nominalnih tematskih osnov v naglasnem pogledu ni bila nepremična in da na tako stanje kažejo reliktne oblike prislovov (npr. staroindijsko sána- ‘star’, toda sant ‘od starih časov’), in ne le eksterni, indouralski pogled.

Z zornega kota indouralske teorije se po Čopovih ugotovitvah tudi nastanek prajezičnega brezkončniškega mestnika ednine *udén ‘v vodi’, potrjenega v staroindijskem udán, kaže v povsem drugačni luči. Na podlagi interne rekonstrukcije se sklonska oblika razlaga kot prevojni rezultat iz korena *wed- in naglašene pripone *-én, v luči indouralske teorije, po kateri so bili vsi praindoevropski trifonemski koreni *CeC- prvotno štirifonemski in izglasni na samoglasnik, pa je samoglasnik é v *udén ostanek izglasja korena, h kateremu je bilo dodano mestniško sklonilo *-ne-: *wedé-ne ‘v vodi’ > praindoevropsko poprevojno *udén.

Za rekonstrukcijo indoevropskega prajezika je nedvomno najbolj pomembna, za večino indoevropskih komparativistov pa nesprejemljiva njegova ugotovitev, da indouralska evidenca potrjuje le dva laringala in da nobeden od njiju ni imel sposobnosti obarvati levo ali desno od njega stoječega samoglasnika *e. S tako ugotovitvijo se je Čop pridružil starejšim somišljenikom, Holgerju Pedersenu, Karlu Oštirju, Oswaldu Szemerényiju idr.

Pomemben je tudi njegov prispevek k ohranjanju in boljšemu poznavanju jezikoslovnega opusa Karla Oštirja. Pripravljavce 13. številke revije Linguistica iz 1973, ki naj bi bila posvečena Oštirjevi sedemdesetletnici, je nenadna Oštirjeva smrt presenetila in ima zato podnaslov Karel Oštir − in memoriam, Čop pa je svojega učitelja predstavil zelo dobro, saj je za to številko Linguistice ob spominskem članku prispeval Oštirjevo bibliografijo, hkrati pa je njegov jezikoslovni opus predstavil v obširni razpravi Oštirs sprachwissenschaftliche Ideenwelt.

V svojem času je Čop premikal meje znanja v primerjalnem jezikoslovju indoevropskih jezikov. Glede na velikanski opus pa so bili glasovi priznanja vendarle bolj redki. Pomembno mednarodno strokovno priznanje je prišlo kmalu po njegovi smrti. O glasoslovnem pravilu, da se praindoevropsko zaporedje naglašenega samoglasnika *é in soglasnika v klinopisnoluvijskih zapisih odraža v zaporedju samoglasnika a in podvojenega zapisa soglasnika, je v članku z naslovom Sur une règle phonétique de la langue louvite pisal že 1965 v sedmi številki Lingustice, nato pa je čez pet let članek o istem pravilu Eine luwische orthographisch-phonetische Regel objavil v 75. številki berlinske revije Indogermanische Forschungen. Stroka mu je nesporno veljavnost glasoslovne enačbe priznala šele po 1994, ko je o Čopovem zakonu v članku 'Čop’s law' in Common Anatolian? pisal ameriški hetitolog Craig H. Melchert, ki je njegovo delovanje neuspešno poskušal umestiti v praanatolsko obdobje. Klinopisnoluvijske besede malli ‘med’, parran ‘spredaj’, šarri ‘zgoraj’, adduwališ ‘slab, zli’ so bile še z nekaterimi drugimi podlaga za prepoznanje glasoslovne enačbe *-éC1- > -aC1C1-, ki je danes splošno sprejeta in priznana kot Čopov zakon.

1976 je za delo Indogermanische Deklination im Lichte der indouralischen vergleichenden Grammatik prejel nagrado Kidričevega sklada. 1990 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju primerjalnega jezikoslovja. Bil je član Linguistic Society of America (Baltimore, ZDA). 1991 mu je Univerza v Ljubljani podelila častni naziv zaslužni profesor.