Čepon, Anton (1895–1995)

ČEPON, Anton, duhovnik, klasični filolog, prevajalec (r. 8. 5. 1895, Horjul; u. 21. 3. 1995, Ljubljana). Oče Anton Čepon, kmet, mati Francka Čepon, r. Logar.

Po ljudski šoli se je vpisal v gimnazijo v Šentvidu (1906–15), kjer je 1916 kot vojak maturiral. Vpoklican je bil na soško fronto in bil pri Doberdobu kot desetnik 17. pešpolka dvakrat ranjen. Po vstopu v bogoslovje in študiju teologije (1916–20) je bil v Ljubljani v duhovnika posvečen 1919. Za tem je študiral tudi klasično filologijo v Ljubljani in na Dunaju, kjer je 1925 doktoriral s tezo De parenthesium Vergilianarum vi et logica et rhetorica. Profesorski izpit je opravil v Ljubljani 1927.

Na klasični gimnaziji v Šentvidu je poučeval grščino, latinščino in filozofijo v obdobju od 1925 do konca šolskega leta 1945, ko je bilo delovanje zasebnih šol prekinjeno. Bil je dolgoletni pokrovitelj gimnazijskega dijaškega društva Palestra, v okviru katerega je vodil cirilmetodijski krožek.

1926 je vstopil v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda in že 1929 za revijo Kraljestvo božje začel pripravljati številne prevode grških cerkvenih očetov (Paladijeve Zgodbe svetih očetov, Atanazijevo Življenje sv. Antona, odlomke iz Ciprijana, Cirila Jeruzalemskega, Ignacija Antiohijskega, odlomke Nila iz Ankire (= Origena) O molitvi, odlomke Atanazija Velikega O učlovečenju). V sklopu načrta Franca Ksaverja Lukmana za izdajanje prevodov del cerkvenih očetov, pri katerem sta sodelovala še France Omerza in Frančišek Jere, je pripravil prevod izbranih homilij k Matejevemu evangeliju Janeza Krizostoma, ki pa 1945 zaradi političnih razmer ni mogel več iziti in je ostal v tipkopisu.

Po drugi svetovni vojni je pomagal v župniji Dobrova, zaradi ukinitve gimnazije pa je bil 1946 imenovan za spirituala v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, kar je ostal do 1952. Zaradi nasprotovanja Cirilmetodijskemu društvu, ki ga je označil za največji odpad od Cerkve po protestantizmu, je bil septembra tega leta z mesta spirituala umaknjen. Postal je vikar pri ljubljanski stolni cerkvi, kjer je deloval kot mašnik, pridigar, katehet in spovednik. 1958 je bil imenovan za stolnega kanonika in arhidiakona V. arhidiakonata ter za konzistorialnega svetnika, 1963 pa je postal oficial cerkvenega sodišča, kar je bil do 1978, ko je postal prosinodalni sodnik. 1963 je bil imenovan za škofijskega voditelja Apostolstva sv. Cirila in Metoda, 1964 je postal škofijski cenzor, 1965 arhidiakon II. arhidiakonata in 1968 stolni dekan, kar je ostal do smrti. 1975 je prejel naziv prelata.