Čeferin, Peter (1938–)

ČEFERIN, Peter, odvetnik (r. 28. 6. 1938, Ljubljana). Oče Emil Čeferin, pravnik, profesor, mati Anica Čeferin, r. Kačnik. Sinova Rok Čeferin, odvetnik, ustavni sodnik, in Aleksander Čeferin, odvetnik, nogometni funkcionar, hči Petra Čeferin, arhitektka, univerzitetna profesorica, snahi Barbara Čeferin, fotografinja, galeristka, in Katjuša Čeferin, pravnica, višja državna tožilka, zet Jeff Bickert, urednik.

V Ljubljani je 1948–56 obiskoval klasično gimnazijo in 1956 maturiral, nato je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je 1960 diplomiral, 1984 pa magistriral s temo Podružbljanje odvetništva in problemi njegovega organiziranja v SR Sloveniji ter 1988 doktoriral z disertacijo Odvetnik, njegova neodvisnost nekoč in danes, posebej v Sloveniji. Po diplomi je na sodišču v Idriji opravil pripravniško prakso, nato je 1961 služil vojaški rok v Kučevu v Srbiji. 1962–64 je bil novinar pri Gospodarskem vestniku v Ljubljani. 1964–65 je bil direktor splošnega in pravnega sektorja v Agrokombinatu v Grosuplju. 1964 se je preselil v Grosuplje, kjer je bil 1965–66 odvetniški pripravnik v odvetniških pisarnah Dinka Gregorina in Franca Letonje. Po opravljenem odvetniškem izpitu je 1967 odprl odvetniško pisarno; do 1970 je delal v Trebnjem, zatem v Grosuplju. 1993 je v Grosuplju skupaj s sinovoma ustanovil Odvetniško družbo Čeferin, katere direktor je bil 1993–2014. Več kot dvajset let je delal v organih Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) in bil 1985–89 njen podpredsednik. 1988–90 je bil član Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 1992–97 je bil član Državnega sveta RS; prispeval je k sprejetju novega Zakona o odvetništvu, katerega prvi osnutek je tudi sestavil.

Sodi med najvidnejše odvetnike druge polovice 20. stoletja na Slovenskem. Sprva se je posvečal civilnemu pravu, pozneje pa se je usmeril na področje kazenskega in ustavnega prava ter prava človekovih pravic. V času, ko je bil podpredsednik OZS, je prispeval k spremembi zakona o policiji po zgledu ameriške zakonodaje, konkretno k dopolnitvi zakona s členom 50a, in dosegel uzakonitev pravice do zagovornika. Ta je namesto do tedaj veljavne prakse, ki je osumljencu dovoljevala pomoč zagovornika šele ob začetku kazenskega postopka, to pravico omogočila že ob odvzemu prostosti. Po sprejetju tega člena zakona ga je začel redno izvrševati v praksi in tako privedel do upoštevanja procesnih instrumentov za varstvo človekovih pravic, ki do tedaj niso bili v rabi.

Opisana prizadevanja so spodbudila njegovo imenovanje v Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin 1988; 1990 je bil za to mesto predlagan še na seji vseh zborov skupščine Slovenije. V okviru Sveta si je prizadeval za izboljšanje razmer zapornikov v ljubljanskem zaporu. 1988 je bil zagovornik Ivana Borštnerja v procesu proti četverici. Kot član Sveta za varstvo človekovih pravic je 1989 sodeloval tudi v odmevnem politično montiranem procesu, ki ga je sprožila SFRJ zoper rudarje iz rudnika Stari trg pri Trepči na Kosovu in kosovskega politika Azema Vllasija ter jih obtožila rušenja državne ureditve Jugoslavije. Čeferin je spodbudil in organiziral njihovo pravno obrambo ter jih skupaj s še nekaterimi drugimi odvetniki brezplačno zastopal. Šlo je za zadnji veliki politični proces v obdobju SFRJ, ki je bil deležen pozornosti svetovnih medijev. Tedaj je bil Čeferin imenovan v kosovski odbor za človekove pravice. Po procesu se je začel ukvarjati s kazenskim pravom in v nadaljnjih letih mdr. branil t. i. izbrisane, častnike JLA, Rome ter zastopal vrsto strank v medijsko odmevnih sodnih procesih. 2003–05 je bil uvrščen med deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji. 2018 je Evropsko sodišče za človekove pravice ugodilo njegovi pritožbi zoper kršenje svobode govora.

Je zagovornik neodvisnega odvetništva kot enega od temeljev pravne države. Opozarja na nujnost odvetnikove neodvisnosti pred vsakršnimi zunanjimi vplivi, ko sprejema odločitve o najpravilnejšem, najuspešnejšem in najučinkovitejšem zastopanju stranke. Pri svojem delu upošteva iz kazenskega postopka izhajajoče vodilo, ki le-tega razlaga kot spopad med močnejšo državo in posameznikom, pri čemer poudarja, da je odvetnikova naloga prevzeti zastopanje vsake stranke, razen če to ni v njenem interesu. Zagovarja stališče, da sta odvetnikova pravica in dolžnost storiti vse za izboljšanje pravnega položaja stranke, sicer bi ji kratil pravico do obrambe.

Je avtor več strokovnih in znanstvenih objav, med katerimi izstopajo monografije o razvoju odvetništva na Slovenskem, o neodvisnosti odvetnika in o zgodovini OZS; slednja je bila 2014 prevedena v angleščino. Zaslužen je za odkritje in raziskavo celotnega arhiva OZS za obdobje 1868–1988. Izsledke raziskave je objavil v znanstvenih publikacijah.

Posvečal se je tudi literarnemu ustvarjanju, zlasti satiri, in ljubiteljski režiji. 1963 napisani satiri Srečka in Pridržanje do iztreznitve je v okviru Literarno-satiričnega kabareta uprizorilo Mestno gledališče ljubljansko. Je tudi avtor več zbirk kratkih zgodb na temo poklicnih izkušenj. 2018 je izšla njegova biografija v avtorstvu Tadeja Goloba in bila 2019 prevedena v angleščino.

2014 je prejel plaketo dr. Danila Majarona za življenjsko delo, 2021 mu je Mestna občina Ljubljana podelila naziv častni meščan.