Novi Slovenski biografski leksikon
ČATER, Herman (rojstno ime Herman Viktor Čater), fotograf (r. 12. 8. 1941, Celje). Oče Ignac Čater, orodjar, mati Antonija Čater, r. Racman.
1955–59 je obiskoval gimnazijo v Zemunu. Diplomiral je 1965 iz angleškega jezika in književnosti na pedagoški akademiji v Beogradu. 1964–67 je bil učitelj angleščine na osnovni šoli v Rimskih Toplicah, 1967–77 pa na Osnovni šoli Frana Kranjca v Polulah pri Celju. 1977–91 je bil svetovalec za tuje jezike na Zavodu RS za šolstvo. 1991 se je upokojil.
1985 je zbolel za klopnim meningoencefalitisom in ohromel od pasu navzgor. Po večletni rehabilitaciji je okreval in svojo izkušnjo opisal v knjigi Ne odreci se sanjam (2010). Pomembno vlogo pri rehabilitaciji je imela fotografija, s katero se intenzivneje ukvarja od 1996. Od 2002 je član Fotokluba Maribor, 2006 je soustanovil Društvo fotografov SVIT v Celju. Predava na temo fotografije ter vodi fotografske delavnice doma in v tujini.
Je eden uspešnejših sodobnih ljubiteljskih fotografov v Sloveniji. Prvo znanje je prejel od očeta, fotografa samouka, pozneje se je strokovno izpopolnjeval na fotografskih delavnicah. Sprva se je posvečal analogni fotografiji in diapozitivom, od 2006 pa zgolj digitalni fotografiji. Med fotografskimi zvrstmi prevladujejo krajine in portreti, v manjši meri se je ukvarjal tudi z aktom.
Na številnih potovanjih je ustvaril vrsto krajinskih fotografij, pri čemer ga je pritegnila narava, ki jo je podal v različnih interpretacijah, od spokojne in veristične do skrivnostne in dinamične, celo nemirne ter ujete v trenutkih pred viharjem. Pri tem se je osredotočal na igro svetlobnih učinkov, kontrastov med svetlobo in senco, barvnih skladij oz. kontrastov, na vodne odseve in vrtince, oblake, meglice, nagovarjala ga je mehkoba oblik v krajini in pogledi iz različnih zornih kotov, npr. od zgoraj, pri čemer jih je vrsto posnel med poleti z jadralnim padalom. Posamezne fotografije, zajete v širšem pogledu, razkrivajo občutenje narave, ki bi ga lahko vzporejali z romantičnim nazorom narave kot vseobsegajoče sile, ki zbuja strahospoštovanje in občudovanje, v manjših izrezih pa v ospredje prihajajo predvsem likovne zakonitosti krajin. Na posameznih fotografijah se izrisuje poduhovljen odnos do narave kot mistične sile. Sporočilnost njegovih fotografij apelira na varovanje planeta Zemlje, v katerem vidi lepoto in preko fotografij želi v gledalcih zbuditi zavest, da ga takšnega tudi ohranimo.
Najuspešnejša fotografska serija je Pozabljen (2008–09), s katero se je predstavil na več razstavah doma in v tujini in ki mu je prinesla mednarodno prepoznavnost. Glavni protagonist je bil starec, ki ga je zajel v samoti njegovega revnega doma v hribovitem svetu Šentruperta pri Laškem. Brez uporabe pripomočkov je večina fotografij nastala ob naravni svetlobi v temačni notranjščini domačije, kjer je portretiranca zajel pri vsakdanjih opravilih, sproščenem druženju ob kozarčku, pri molitvi, nastalo je tudi več tihožitij skromnega inventarja. V fotografijah je zajel večplastni portret ostarelega gospodarja in sveta, ki izginja.
Med portreti izstopajo upodobitve Stojana Kerblerja, fotografa in Čatrovega mentorja, ki so nastajali ob različnih priložnostih. Gre za najobsežnejšo serijo Kerblerjevih portretov, objavljena je bila v fotografski knjigi Stojan Kerbler (2008).
Izdal je več fotografskih knjig (Krajine, 2006; Sibirija, 2007; Alineje, 2007; Okruški časa, 2007 – zadnji dve skupaj z Juretom Kravanjo; Sky light, severna Škotska, 2012; Stanko, 2013; Jajce, zgodovinski, kulturni in naravni biser, 2014) in s fotografijami opremil knjige drugih avtorjev (Seiko Araki Gerl: Šiv življenja, 2010; zbirko ljudskih pesmi Jaz pa brez pesmi živeti ne morem, 2018; Seiko Araki Gerl: Dotik svetlobe, 2020). Njegovo delo je bilo predstavljeno v več tujih umetnostnih publikacijah, kot sta npr. New York Arts Magazine (2013) in Internationale Kunst heute (2014–18).
Je inštruktor letenja z jadralnim padalom in shiatsu terapije. Vodi delavnice Zdrav način življenja, katerih program je zasnoval na osnovi svojih zdravstvenih izkušenj. Posveča se tudi lokostrelstvu.
Prejel je številne nagrade doma in v tujini, med najpomembnejše sodijo dvakrat prva nagrada na mednarodni razstavi v Stuttgartu (2006 in 2007), 2008 mu je Fotografska zveza Slovenije podelila naslov mojstra fotografije, mednarodna fotografska zveza za fotografsko umetnost (Fédération Internationale de l'Art Photographique - FIAP) pa naziv AFIAP (Artist FIAP) in 2010 naziv EFIAP (Excellence FIAP) ter 2012 MFIAP (Master FIAP). 2009 je prejel Grand prix na FIAP razstavi v Zagrebu, 2009 štiri zlate medalje na 13. FIAP razstavi Gran tour delle Colline v Italiji, 2009 nagrado In Spotlight ameriške fotografske revije Black & White za kolekcijo portretne fotografije, 2010 Merit award iste revije, 2010 zlato medaljo na FIAP salonu na Cipru, 2010 zlato medaljo in Grand prix na FIAP salonu v Abu Dabiju, 2010 posebno nagrado na Photographic Salon of Japan v Tokiu, 2013 nagrado Janeza Puharja, 2013 zlato medaljo in značko za najboljšega fotografa na FIAP razstavi v Španiji, 2014 zlato in srebrno medaljo na MIFA (Moscow International Foto Awards) v Moskvi za fotografsko knjigo Stanko, 2015 v Montevideu naslov najboljši fotograf leta.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine