Csuka, Zoltán (1901–1984)

CSUKA, Zoltán (Zoltan Čuka), urednik, pesnik, literarni zgodovinar, pisatelj, prevajalec (r. 22. 9. 1901, Plandište – Zichyfalva, Srbija; u. 23. 3. 1984, Érd, Madžarska). Oče Károly Csuka, finančni stražnik, mati Hermina Wurm.

Odraščal je v Subotici v Vojvodini, kjer je obiskoval osnovno šolo. 1913 se je družina preselila na Madžarsko, najprej v Mohács, nato 1915 v Pécs. Kot dijak je bil urednik dijaških revij Diák (Dijak) in Új diák (Novi Dijak) ter Krónika. 1921 je maturiral na ekonomski šoli v Pécsu in se istega leta preselil v Novi Sad, kjer je delal v trgovini z lesom, nato v tovarni konzerv. 1922 je postal sodelavec dnevnika Vajdaság (Vojvodina), istočasno je začel izdajati revijo Út (Pot). 1921–33 je bil sourednik literarne revije Kalangya. Od 1928 je bil urednik prve jugoslovanske antologije madžarskih književnikov (Kéve). Avgusta 1933 se je iz Novega Sada preselil v Érdliget na Madžarskem in do izbruha druge svetovne vojne pisal protivojne pesmi. Bil je urednik in ustanovitelj literarne revije Láthatár (Horizont), ki je od 1933 izhajala vsak drugi teden. V ospredje je postavila madžarsko literaturo v sosednjih državah in povezovanje s književnostjo teh držav. 1936 je organiziral prvi jugoslovanski literarno-glasbeni večer v Budimpešti. Od 1940 je bil odgovorni urednik publikacije Jugoslovensko-madjarska revija (Magyar-délszláv szemle), ki je izhajala v srbohrvaščini (v cirilici in latinici) pri založbi inštituta za mednarodno pravo (Nemzetközi Jogi Intézet) v Pécsu. Revija je izhajala trimesečno, vsega skupaj je izšla petkrat, in občasno objavljala tudi slovenske prispevke. 1944 se je preselil v Pécs. Od januarja do avgusta 1945 je bil odgovorni urednik revije Új Dunántúl (Novo Podonavje). 1946 je bil kratek čas vodja Oddelka za odnose z javnostmi na Ministrstvu za religijo in javno šolstvo. Avgusta 1946 je bil soustanovitelj Madžarsko-jugoslovanskega društva in nato njegov glavni tajnik.

Od oktobra 1947 je bil petnajst mesecev urednik revije Déli Csillag (Južna zvezda). V času stalinističnega preganjanja je bil zaradi prijateljskih stikov z Jugoslavijo januarja 1950 aretiran in obsojen na petnajst let zapora, 1955 je bil izpuščen. Odtlej je živel in delal v Érdligetu ter nadaljeval z utrjevanjem medkulturnih vezi med Madžarsko in Jugoslavijo. Pri sedemdesetih letih se je temeljiteje naučil še slovensko in makedonsko. 1976 je ustanovil knjižnico v Érdligetu, 1990 so jo poimenovali po njem.

Pretežni del njegovega literarno-prevajalskega dela se osredinja na madžarske, srbske, hrvaške, bosanske in slovenske medjezikovne, medkulturne in književne stike ter na pisanje pesmi in razprav o literarnih delih. Novembra 1925 je izšel njegov prvi literarni prevod, pesmi Tina Ujevića. Nadaljeval je s prevajanjem južnoslovanskih literarnih del v madžarski jezik. V začetku tridesetih let 20. stoletja, v času bivanja v Érdligetu, je posebno pozornost namenil osveščanju madžarske javnosti o južnoslovanskih kulturah in književnostih ter predstavitvi jugoslovanskih književnikov v madžarskem kulturnem prostoru in prevajanju njihovih del v madžarski jezik. Njegova bibliografija obsega več kot 1.080 enot. Med samostojnimi publikacijami prevladujejo prevodi uglednih srbskih in hrvaških pisateljev in pesnikov. 1946 je objavil samostojno delo s prevodi južnoslovanskih balad iz zbirk Vuka Stefanovića Karadžića in z razpravo o recepciji južnoslovanske slovstvene folklore na Madžarskem. 1946 je prevedel Most na Drini Iva Andrića, ki je izšel 1947 kot prvi prevod Andrićevega dela v madžarski jezik. Kasneje je prevedel skoraj vsa Andrićeva dela.

Konec 1956 je Zoltán Csuka prevedel tri drame Ivana Cankarja (Kralj na Betajnovi, Hlapci in Za narodov blagor); prevodi niso izšli v knjižni obliki. 1963 je v Budimpešti izšla A jugoszláv népek irodalmának története (Literarna zgodovina jugoslovanskih narodov), v kateri piše tudi o najstarejših ohranjenih slovenskih zapisih. 1971 je izdal prevod Sonetnega venca Franceta Prešerna (Szonettkoszorú). V antologiji A szlovén irodalom kistükre (Ogledalce slovenske književnosti, 1973) so v njegovem prevodu v madžarščini objavljena dela Frana Saleškega Finžgarja, Alojza Gradnika, Antona Vodnika, Bratka Krefta, Prežihovega Voranca, Mateja Bora, Jožeta Udoviča, Jožeta Šmita, Mire Mihelič, Bena Zupančiča, Janeza Menarta. 1970 je izšla antologija Téli éj : Mai szlovén elbeszélők (Zimska noč : sodobni slovenski pisatelji), v njegovem prevodu so objavljena dela Mire Mihelič in Alojza Rebule. V antologiji Csillagok és szívek : Mai szlovén költők (Zvezde in srce : sodobni slovenski pesniki), ki je izšla 1971, so v njegovem prevodu v madžarščini objavljena dela Alojza Gradnika, Antona Vodnika, Ludvika Mrzela, Jožeta Udoviča, Mateja Bora, Franceta Filipiča, Jožeta Šmita in Lojzeta Krakarja.

Nagrajen je bil z nagrado Józsefa Attila (1965), nagrado jugoslovanskega PEN kluba (1969) in mednarodno nagrado za življenjsko delo na področju literarnega prevajanja Nathorst (1977).