Copf, Franc (1931–2011)

COPF, Franc (Franz Copf), kirurg, izumitelj (r. 6. 3. 1931, Varaždin, Hrvaška; u. 9. 4. 2011, Bled). Sinova Peter Copf, kirurg ortoped, in Franz Copf, nevrolog, nevrokirurg, hči Lucia Désirée Copf, slikarka, podjetnica.

Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru, medicino pa je študiral v Ljubljani 1950–56. Po opravljenem stažu in služenju vojaškega roka je 1958 pričel specializacijo iz kirurgije v Mariboru in jo zaključil 1963. 1963–65 je bil zaposlen na oddelku za plastično kirurgijo v Mariboru, nato pa je odšel v Švico in tam 1965–71 deloval kot kirurg v različnih bolnišnicah. 1971–73 je bil predstojnik kirurškega oddelka v Splošni bolnišnici na Jesenicah. Od tam je odšel v Stuttgart (Nemčija), kjer je bil 1973–81 nadzorni kirurg v bolnišnici Bethesda. Od 1981 je bil zasebni kirurg in travmatolog na lastni kliniki, hkrati pa je bil tudi konziliarni kirurg v bolnišnici von Fetzer Klinik v Stuttgartu.

Copf je v omejenih pogojih razvil visoko znanstvenoraziskovalno dejavnost, v katero je pritegnil številne ugledne znanstvenike različnih strok, od biologije, anatomije, histologije, kirurgije do biomehanike in računalništva.

Čeprav je živel v tujini, je sodeloval tudi z ustanovami v Sloveniji: Veterinarsko fakulteto v Ljubljani, Ortopedsko kliniko v Ljubljani in ortopedsko bolnišnico v Valdoltri. Po upokojitvi se je za stalno naselil na Bledu.

Copf se je v prvih letih posvečal predvsem problemom splošne kirurgije. Od 1976 je intenzivno raziskoval strukturo kosti in skupaj s sodelavci odkril nove kostne strukture, t. i. tensule, o čemer je med drugim pisal v Zdravniškem vestniku. Skupaj s sodelavci je 1989 dokazal teorijo hidrodinamičnega prenosa sil v spongiozni kosti. Poleg proučevanja kostnih struktur je dejavno sodeloval pri razvijanju bionične kolčne endoproteze, prvi prototip je izdelal 1979, za razvoj je ustanovil podjetje Chendo. Raziskovanja so bila uspešna in acetabularni del endoproteze je v prakso uvedel 1983, femoralni del proteze pa 1987. Bistvo njegovega endoproteznega sistema je, da se v celoti zasidra v spongiozni kosti proksimalne stegnenice, medtem ko drugi sistemi temeljijo pretežno na zagozdenju v femoralni kanal. Omenjeno raziskovanje je temelj njegove doktorske teze Mikroskopska struktura koksalnega femurja in njegov pomen za nosilnost umetnega sklepa, ki jo je 1992 zagovarjal na Medicinski fakulteti v Ljubljani; tam je bil 1994 habilitiran za izrednega profesorja.

Za strokovno in znanstveno delovanje je bil 2003 odlikovan z nemškim častnim križem za zasluge I. stopnje.