Cevc, Tone (1932–2007)

CEVC, Tone (rojstno ime Anton Cevc), etnolog (r. 31. 5. 1932, Kamnik; u. 10. 2. 2007, Preserje pri Radomljah, pokopan na Homcu, pri Radomljah). Oče Emil Cevc, trgovec, mati Pavla Cevc, r. Klampfer, modistinja. Bratje Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar, akademik, Primož Cevc, onkolog, radioterapevt, in Pavel Cevc, fizik, svakinja Anica Cevc, umetnostna zgodovinarka, muzealka.

Osnovno (1939–43) in srednjo šolo (1943–52) je obiskoval za Bežigradom v Ljubljani, kamor se je družina preselila 1938. Po maturi na bežigrajski gimnaziji 1952 je študiral etnologijo in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (UL) ter diplomiral 1957 z nalogo Življenje pastirjev na Veliki planini. 1969 je na UL doktoriral z disertacijo Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah: prispevek k raziskavi pastirskih koč, kašč, kozolcev in kmečke hiše na Slovenskem. 1968 se je mesec dni študijsko izpopolnjeval pri Arnoldu Niedererju na Univerzi v Zürichu (Švica). 1959–71 je delal kot knjižničar pri Slovenija projektu. 1971 se je zaposlil na Inštitutu za slovensko narodopisje (ISN) SAZU v sekciji za ljudsko slovstvo. Ob ustanovitvi sekcije za materialno kulturo 1972 je prevzel njeno vodenje in ostal vodja vse do upokojitve 1999. 1984 je bil izvoljen v naziv znanstvenega svetnika. 1994–98 je bil predstojnik ISN ZRC SAZU. 1992–94 je bil namestnik nacionalnega koordinatorja, 1994–98 pa koordinator za področje etnologije pri ministrstvu za znanost in tehnologijo.

Že v študentskih letih se je pod vodstvom Jerneja Šušteršiča vključil v zbiranje narodopisnega gradiva na avstrijskem Koroškem. Sodeloval je v terenskih ekipah Slovenskega etnografskega muzeja v Šentvidu pri Stični (1950), Brkinih (1955) in Kostanjevici na Krki (1956). Za njegovo raziskovalno pot je bilo prelomno 1967, ko je objavil prvo študijo (Nastanek in razvoj pastirskega stanu na Veliki planini nad Kamnikom) in s prispevkom o predzgodovinskih prvinah planšarske koče v Kamniških Alpah (Vorgeschichtliche Deutung der Sennhütten in den Kamniker Alpen) navdušil tujo strokovno javnost na 5. mednarodnem znanstvenem srečanju skupine Alpes Orientales (AO) v Slovenj Gradcu. Na naslednjem srečanju AO v Thusisu v Švici 1970 je predstavil pastirske stavbe na kobilah v Julijskih Alpah (Die Sennhütten auf Pfosten in den Julischen Alpen und ihre Bedeutung für die europäische Bauforschung). Tudi sicer je glavnino raziskovalne pozornosti posvetil življenju in delu pastirjev ter pastirskim bivališčem, v prvi vrsti velikoplaninskim, pa tudi na drugih območjih, ter drugim (drvarskim in oglarskim) občasno naseljenim zavetiščem. Na podlagi obsežnega terenskega dela, upoštevanja arhivskih in pozneje tudi arheoloških virov ter primerjalnega gradiva z drugih vzhodnoalpskih območij je sistematično raziskal razvoj in tipologijo pastirskih bivališč. Spoznanja je objavil v številnih znanstvenih in poljudnih prispevkih, v treh dopolnjenih izdajah monografije o Veliki planini (1972, 1987, 1993), v monografijah Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem (1984) in Bohinj in njegove planine (1992) ter v referatih na posvetih, poljudnih predavanjih in na spletišču. 1995 je v Bohinju organiziral mednarodni etnološki posvet Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, ki se ga je udeležilo sedemnajst raziskovalcev iz Avstrije, Italije, Nemčije, Švice in Slovenije.

Drugi pomembni področji njegovega raziskovanja sta bili stavbarstvo in razvoj prostorske organizacije kmečke hiše na Slovenskem, posebej v Karavankah, Bohinju in na Krasu. Monografija Kmečke hiše v Karavankah (v soavtorstvu z Ignacem Primožičem) je bila izdana in ponatisnjena v slovenskem (1988, 1991) in nemškem jeziku (1991) ob sočasni razstavi in katalogu Kmečke hiše v Selah (1988). Raziskoval je tudi za slovensko pokrajino značilno kmečko gospodarsko poslopje – kozolec, še posebej podrobno je obdelal kozolec iz bohinjskega kota, stog, in kozolce s kamnitimi stebri s kraških pobočij. Dognanja je strnil v knjigi Slovenski kozolec (1993). 1993 se je udeležil srečanja avstrijskih in slovenskih raziskovalcev ljudskega stavbarstva na gradu Krastowitz pri Celovcu (Avstrija).

Sodeloval je tudi pri sočasnih epistemoloških in metodoloških razpravah o etnološkem raziskovanju stavbarstva in materialne kulture.

V zadnjem raziskovalnem obdobju se je posvetil opredelitvi mikrolokacij ter kronologiji prazgodovinske, antične in srednjeveške poselitve visokogorskega sveta. V etnološke raziskave gmotne kulture je vpeljal vidike paleoetnologije in arheologije, slednje ob sodelovanju z Jano Horvat. Plod večdisciplinarnega raziskovanja sta knjigi Davne sledi človeka v Kamniških Alpah (1997) in Lončene posode pastirjev (2000) ter zbornik Človek v Alpah (2006).

Cevčevo znanstveno delo odlikujejo inovativne raziskovalne metode in interpretacije, vztrajnost pri oblikovanju in utrjevanju raziskovalnega področja, zmožnost celovite obravnave ter odprtost za sodelovanje z drugimi vedami, predvsem z (umetnostno in kulturno) zgodovino, jezikoslovjem in arheologijo. Na mnogih raziskovalnih področjih je oral ledino. Pionirsko je bilo njegovo raziskovanje začasnih bivališč, planšarstva, pastirskih bivališč ter poselitve alpskih območij na Slovenskem v prazgodovinskem in antičnem obdobju.

Raziskovalna spoznanja je poleg v monografijah objavil v številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih prispevkih v domačih in tujih revijah in zbornikih (Alpes Orientales, Traditiones, Kamniški zbornik, Bohinjski zbornik, Slovenski etnograf, Varstvo spomenikov, Annali San Michele, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, Etnolog, Geografski vestnik, Planinski vestnik, Rodna gruda, Pionir, Jadranski koledar, Gea, Celovški zvon) ter v geslih za Enciklopedijo Slovenije.

1964–65 je bil urednik Arhitektovega biltena, 1989, 1990 in 1993 pa zbornika Traditiones.

Za knjigo Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem je 1985 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, za knjigo Kmečke hiše v Karavankah pa 1991 Plečnikovo medaljo. 1994 je prejel Murkovo priznanje za življenjsko delo. 2004 je postal častni član Slovenskega arheološkega društva.