Cevc, Anica (1926–2011)

CEVC, Anica (rojstno ime Anica Hlepce, ime po poroki Anica Hlepce Cevc), umetnostna zgodovinarka, muzealka (r. 12. 7. 1926, Ljubljana; u. 11. 10. 2011, Ljubljana, pokopana v Kamniku). Oče Avgust Hlepce, pek, kasneje železniški sprevodnik, mati Antonija Hlepce, r. Šoba, vdova Stergar. Mož Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar, akademik, sinova Gregor Cevc, biofizik, biotehnolog, in Matija Cevc, internist, sestrična Angelca Hlebce, gledališka in filmska igralka, svaki Pavel Cevc, fizik, Primož Cevc, onkolog, radiofizik, in Tone Cevc, etnolog.

Maturirala je 1944 na I. ženski realni gimnaziji v Ljubljani (Gimnazija Poljane), diplomirala pa 1950 na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Istega leta se je zaposlila v Narodni galeriji kot konservatorka. 1963 je kot kustosinja prevzela slikarsko zbirko, naslednje leto pa je postala najprej vršilka dolžnosti in nato 1965 ravnateljica Narodne galerije. 1968 je vodila prenovo palače Narodnega doma. Pod njenim vodstvom je Narodna galerija 1986 prevzela v upravljanje umetnostno zbirko Izvršnega sveta SRS. Doktorirala je 1971 na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu z nalogo Slikar Anton Lerchinger pod mentorstvom Franceta Steleta.

Življenje je posvetila Narodni galeriji, katere ravnateljica je bila 1965–91, 1992 se je upokojila, a je kot zunanja sodelavka nato vodila gradnjo novega krila in z ustanovo sodelovala kot svetovalka vse do smrti. Diplomska naloga o delu slikarja Leopolda Layerja jo je uvedla v baročne študije, saj je iz študija Layerjeve delavniške zapuščine izluščila risbe slikarja Franca Jelovška in na ta način Jelovšku pripisala freske v Skaručni. Risbe po slikah Martina Johanna Schmidta so ji omogočile ovrednotenje slikarjevega dela na Slovenskem. Z razstavo in katalogom o delu Fortunata Berganta (1951) je postavila vzorec monografskih razstav v ustanovi. 1960 in 1964 je postavila razstavi slik evropskih slikarjev (Stari tuji slikarji XV.−XIX. stoletja: 1 in 2), v katerih je opravila prvo katalogizacijo teh del na slovenskem ozemlju. V okviru velikega sintetičnega projekta Barok na Slovenskem (1961) je bila zadolžena za slikarstvo. S prevzemom ravnateljskih nalog se je več posvečala organizaciji dela in prenovi programa ustanove, vendar je še vedno delovala tudi kot kustosinja. 1967 je uredila katalog razstave Jožefa Tominca v meddržavnem sodelovanju z muzeji v Gorici in prispevala dobro tretjino kataložnih enot. Leto pozneje je poleg daljšega uvoda pripravila tudi kataložne enote za rezbarstvo in kiparstvo v katalogu razstave Umetnost 17. stoletja na Slovenskem I. (1968), ki je bila dotlej najzahtevnejši projekt Narodne galerije z vključitvijo širokega razpona muzealcev, konservatorjev in arhivarjev. Sodelovala je v vsedržavnem projektu Umetnost na jugoslovanskih tleh od prazgodovine do danes v Parizu in nato v Sarajevu (1971). Razstava Gotska plastika na Slovenskem (1973), ki jo je zasnoval Emilijan Cevc, je doma in v mednarodnih strokovnih krogih potrdila pomen srednjeveškega kiparstva in njegovo regionalno prepoznavnost v evropskem kulturnem kontekstu. K njenim muzejskim strokovnim dosežkom sodita še razstava in katalog Nove pridobitve Narodne galerije: 1965–1975 (1976, skupaj s Ksenijo Rozman). Sledila je vrsta monografskih razstav slovenskih umetnikov, kot so Ivana Kobilca, Jožef Petkovšek, Ferdo Vesel, Anton Karinger, Ivan Vavpotič idr.; razstava Kitajsko slikarstvo dinastij Ming & Qing 1988 je v Narodno galerijo privabila največje število obiskovalcev dotlej. Rastoči sloves ustanove so zaznamovale še razstave Mojstri beneškega slikarstva 18. stoletja (1974), češke umetnosti, modernega slikarstva in madžarske secesije. Anica Cevc si je neumorno prizadevala tudi za mednarodno predstavitev slovenske umetnosti od baroka do moderne in jo je 1979–84 v različnih izborih popeljala na Dunaj, v Prago, Berlin, Barcelono, Lizbono, Milano, Stuttgart in Regensburg. Vrhunec teh prizadevanj je pomenila razstava Pota k Moderni in Ažbetova šola v Münchnu (1988) v Wiesbadnu in nato doma v Ljubljani (1988/89). Monografsko je predstavila žensko v likovnih upodobitvah ob Matjažu Kmeclu in Janezu Menartu, ki sta obdelala literarne ustvarjalke (Ženska v slovenski sliki in pesmi, 1977).

Kot ravnateljica nacionalne galerije je posebej spodbujala razvoj muzejske pedagogike. Poskrbela je za raznolik program, namenjen različnim ciljnim skupinam, in inovativno posegla vanj z zasnovo škrata Gala, ki ga je upesnila Svetlana Makarovič, upodobil pa Kostja Gatnik.

Kljub organizacijskim bremenom je še vedno objavljala tudi izsledke raziskav, npr. o repliki slike Jurija Šubica Pred lovom, o delu freskanta Mathiasa von Görza v Podčetrtku idr. Prispevke je objavljala predvsem v Zborniku za umetnostno zgodovino, pri katerem je bila 1977–91 v uredniškem odboru. Znatno daljša pa je vrsta strokovnih prispevkov, s katerimi je v dnevnem časopisju in poljudnih revijah predstavljala slovenske slikarje, razstave v Narodni in drugih galerijah, knjige o umetnosti ipd. Še daljši je seznam njenih leksikografskih prispevkov o slovenskih spomenikih in ustvarjalcih za Enciklopedijo likovnih umetnosti Jugoslovanskega leksikografskega zavoda in kasneje za Enciklopedijo Slovenije. Po upokojitvi je v Narodni galeriji postavila monografski razstavi s kritičnim katalogom Valentina Metzingerja (2000) in Antona Jožefa Lerhingerja (2007).

Za diplomsko delo je 1950 prejela študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, 1969 je prejela red zaslug za narod z zlato zvezdo, 1977 Valvasorjevo nagrado, 1983 listino Zveze društev muzejskih delavcev Jugoslavije, 2001 Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana in državno odlikovanje srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Je častna članica Slovenskega muzejskega društva in Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Januarja 2016 so ji ob odprtju prenovljene Narodne galerije v njej postavili portretno plastiko v bronu avtorja Mirsada Begića.