Cerar, Franc (1922–2014)

CERAR, Franc (rojstno ime Frančišek Cerar; France Cerar; šifra: FC), duhovnik, jezuit, publicist (r. 22. 1. 1922, Dobliče; u. 10. 8. 2014, Maribor). Oče Franc Cerar, kmet, mati Marija Cerar, r. Šterbenc.

Osnovno šolo je obiskoval v Dobličah (1928–34), klasično gimnazijo v Ljubljani (1934–35), nižjo in višjo gimnazijo v Novem mestu (1935–43). Vmes je bil 1942 interniran v Monigo (Italija). 1943 je bil mobiliziran v partizane, kjer je bil do konca vojne v skupini za kulturo. Februarja 1946 je v Zagrebu vstopil k jezuitom in bil v noviciatu do 1948. Pri jezuitih v Zagrebu je končal študij filozofije (1948–51) in teologije (1952–56) ter bil 1955 posvečen v duhovnika.

1956–57 je bil kaplan v župniji Maribor - Brezje, nato 1957–58 v tretji probaciji v Dubrovniku (priprava na zadnje zaobljube, ki jih je sicer opravil 1972). V Mariboru je sprva opravljal službo ljudskega misijonarja (1958–66), nato je deloval kot kaplan v Mariboru pri Sv. Magdaleni (1966–73), predstojnik v Rezidenci Srca Jezusovega v Mariboru (1973–78), eno leto je bil tudi prefekt v Jezuitskem malem semenišču (1976–78). 1978–92 je bil župnik v Mariboru pri Sv. Magdaleni, nato pa je do konca življenja deloval kot voditelj duhovnih vaj in ljudski misijonar po slovenskih župnijah. Kot misijonar je obiskal skoraj 600 slovenskih župnij. Živel je v jezuitski skupnosti v Mariboru.

1986 je pripravil knjigo Evangelij na prepihu, ki je bila prevedena tudi v hrvaščino. 1988 je izdal odmevno knjigo z naslovom Partizan nekoliko drugače. 1983–93 je kot tedenski kolumnist v Družini razlagal svetopisemske odlomke in odgovarjal na vprašanja bralcev. S svojimi prispevki pa je do konca življenja sodeloval z Družino. Njegove kratke razlage bogoslužnih beril in evangelijev za vse dni v letu so izšle 1994 v knjigi z naslovom Beseda da besedo, ki je bila prevedena tudi v hrvaščino. 1997 je izšla njegova knjiga Iz dežele v deželo, v kateri razlaga duhovne vaje po smernicah sv. Ignacija Lojolskega. 2002 je izšel njegov priročnik z naslovom Kdo so jezuiti. Ob zlati maši 2005 je izšla njegova knjiga Od partizana do zlatomašnika. 1977−85 je bil urednik glasila Slovenski jezuiti in v njem objavil veliko svojih člankov. Nekaj člankov je objavil tudi v reviji Cerkev v sedanjem svetu. Njegovo pisanje odlikujeta lepota jezika in jasnost izražanja.

Imel je veselje do glasbe in petja. Bil je med prvimi duhovniki, ki so pri mladinskem verouku vzeli v roke kitaro. Njegovi dve poljudni pesmarici z naslovom Zapojmo bratje sta doživeli več ponatisov.