Drenovec, Franc (1917–1968)

DRENOVEC, Franc (Franček Drenovec), novinar (r. 30. 7. 1917, Lokve, pri Brestanici, občina Krško; u. 25. 8. 1968, Ljubljana). Oče Franc Drenovec, kmet, mati Antonija Župevc. Sin Franček Drenovec, ekonomist, publicist.

Oče je padel kot vojak prve svetovne vojne še pred Drenovčevim rojstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Rajhenburgu in Ljubljani. 1929 se je vpisal na škofijsko gimnazijo v Ljubljani, šolanje pa je 1931–37 nadaljeval na mariborski klasični gimnaziji in 1937–38 na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je maturiral. 1938–39 je študiral književnost na univerzi v Nancyju, 1939–41 pa pravo na ljubljanski univerzi, kjer je bil član Slovenskega kluba. V tem času je v Jutru, Slovenskem narodu in Politiki objavljal prispevke o življenju slovenskih izseljencev v zahodnoevropskih državah. Že kot mariborski gimnazijec je bil član levičarske mladinske organizacije Zveza mladih intelektualcev (1935–36), v osmem razredu je bil sprejet tudi v SKOJ. Od januarja 1941 je opravljal naloge strokovnega tajnika Narodne strokovne zveze, takoj po okupaciji pa je pričel aktivno sodelovati v odporniškem gibanju. Od avgusta 1942 do kapitulacije Italije je bil interniran v italijanskem taborišču na Rabu, kjer je bil eden vodilnih članov odbora OF med interniranci. Po zlomu Italije se je pridružil partizanom. Bil je komisar bataljona in vodja propagandnega oddelka XXIV. divizije. 1944 je bil dodeljen propagandnemu oddelku Glavnega štaba NOV in PO Slovenije. Delal je tudi v uredništvu lista Naša vojska. Po osvoboditvi je bil 1945–47 direktor Tiskovnega urada pri vladi LRS, nato svetnik za tisk na jugoslovanskem veleposlaništvu na Dunaju. Od novembra 1948 do aprila 1949 je bil načelnik zunanjepolitične propagande v Direkciji za informacije vlade FLRJ, potem pa do novembra 1949 načelnik za kulturne in znanstvene stike s tujino v Svetu za znanost in kulturo vlade FLRJ. Od decembra 1950 je bil v Ljubljani direktor programa Radia Ljubljana in pomočnik direktorja Radia Ljubljana, od aprila 1953 do decembra 1960 pa najprej urednik notranjepolitične redakcije Slovenskega poročevalca in potem zunanjepolitični urednik Dela. Od decembra 1960 je bil urednik jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug v Beogradu, nato od januarja 1961 do konca julija 1965 dopisnik Tanjuga za zahodno Afriko v Akri (Gana). Kot dopisnik je s poročili in komentarji pripomogel k boljšemu poznavanju javnosti o osvobodilnih gibanjih v Afriki. Njegovi zapisi so pomenili prvi neposredni in celovitejši stik bralcev s problemi afriške celine. Po vrnitvi v Ljubljano je bil do smrti urednik dopisništva Tanjuga.

Član Slovenskega novinarskega društva je postal že ob njegovi ustanovitvi 1944. Dvakrat je bil tudi sekretar društva (1945–46 in 1956–57). Poročila, komentarje in druge prispevke je objavljal v periodiki: Borec, Delo, Jadranski koledar, Naši razgledi, Novinar, Slovenski poročevalec, Tovariš itd.

Za delo v novinarstvu je 1960 prejel Tomšičevo nagrado, predvsem za ciklus sestavkov iz posameznih dežel Afrike. Prejel je tudi priznanji red bratstva in enotnosti II, red dela III in red za hrabrost.