Čučnik Majcen, Nada (1937–)

ČUČNIK MAJCEN, Nada (rojstno ime Nada Apolonija Čučnik; Nada Čučnik), bibliotekarka, konservatorka, kemičarka (r. 19. 1. 1937, Sarajevo, Bosna in Hercegovina). Oče Viktor Čučnik, strojni tehnik, mati Suzana Čučnik, r. Kogej, uslužbenka. Mož Filip Majcen, kemik, gospodarstvenik, športni delavec.

Rojena je bila slovenskim staršem v Sarajevu, kjer je obiskovala osnovno šolo (1943–47) in gimnazijo (1947–55). Na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani je študirala kemijo. Diplomirala je 1960 in se še istega leta kot asistentka zaposlila na Institutu Jožef Stefan. Na Oddelku za nuklearna goriva je mdr. opravljala naloge, povezane z odpiranjem Rudnika urana Žirovski Vrh. Kot asistentka za anorgansko kemijo se je 1963 zaposlila na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Tam je delala do 1970, ko se je kot analitik v laboratoriju zaposlila na Carinarnici v Ljubljani. Med delom na Carinarnici je v Beogradu opravila zvezni carinski izpit. 1975 je postala vodja Sektorja za konservacijo in restavracijo arhivskega, knjižničnega in grafičnega gradiva v Muzeju ljudske revolucije Slovenije. S sodelavci je opravljala konservatorska dela tako za matično ustanovo kot za druge muzeje, arhive in galerije po Sloveniji. Ko je bila 1980 konservatorska dejavnost prenesena v Arhiv SR Slovenije, se je zaposlila tam. Sektor za konservacijo in restavracijo premične kulturne dediščine arhiva je vodila do 1983, ko je prevzela vodenje Centralne tehnične knjižnice (CTK). Na mestu direktorice knjižnice je ostala do 1990. Naslednje leto (1991) se je upokojila.

Ko je bila zaposlena v Muzeju ljudske revolucije Slovenije in Arhivu SR Slovenije, se je posvečala predvsem razvoju metod konservacije in restavracije arhivskih gradiv. Skupaj s sodelavci Inštituta za celulozo in papir v Ljubljani se je vključevala v raziskovalno delo. Proučevali so lastnosti papirja glede na način in čas izdelave ter temeljne vzroke za njegovo propadanje. Te raziskave so bile ob upoštevanju podobnih tujih raziskav osnova za razvoj novih metod konservacije pisnih dokumentov. Kot ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za konservacijo in restavracijo premične kulturne dediščine je svoje znanje nenehno izpopolnjevala, mdr. 1976 na inštitutu za patologijo knjige (Istituto centrale di patologia del libro) v Rimu, in ga prenašala na mlajše sodelavce. Sodelovala je tudi pri prenosu tega znanja v arhive, muzeje in knjižnice po Jugoslaviji. Osnove varovanja in konserviranja knjižničnega in arhivskega gradiva je povzela v priročniku Zapis v čas (1996).

V okviru tečajev, ki jih je prirejal NUK kot pripravo na strokovne izpite za pridobitev nazivov iz knjižničarske stroke, je predavala o zaščiti knjižničnih gradiv. Od 1978 je bila članica izpitne komisije za priznavanje strokovnih kvalifikacij za muzealce, arhiviste in bibliotekarje za področje zaščite in konservacije premične kulturne dediščine. Ob tem je 1978–82 na Pedagoški akademiji v Ljubljani predavala predmet Zaščita knjižničnega gradiva.

Ko je 1983 prevzela vodenje CTK, je spodbujala predvsem razvoj knjižnično-informacijske dejavnosti. Knjižnica je med prvimi v takratni Jugoslaviji uvedla sodobne metode znanstvenega in strokovnega informiranja, ki so temeljile na uporabi nove tehnološke opreme (mdr. prvih osebnih računalnikov, terminalov, bralnikov mikrofilmov in mikrofišev). Ko je bila 1983 pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije ustanovljena Sekcija za specialne knjižnice, si je prizadevala, da je sekcija dobila svoj domicil v CTK. Sodelovala je pri razvoju enotnega knjižnično-informacijskega sistema v Sloveniji in Jugoslaviji. Udeležila se je številnih posvetovanj doma in v tujini – tudi v okviru mednarodnih strokovnih združenj IATUL (International Association of University Libraries) in IFLA (International Federation of Library Associations and Institutions) – ter objavila več strokovnih prispevkov. Pomemben je njen delež pri organizaciji 13. IATUL konference, ki je 1989 potekala v Sloveniji. Prizadevala si je za pripravo slovenskih standardov za specialne knjižnice in podprla izdajo več strokovnih publikacij. Po upokojitvi je nadaljevala z raziskovanjem tem s področja specialnega bibliotekarstva, varstva premične kulturne dediščine in kulturne zgodovine. Ukvarjala se je tudi s kulinarično dediščino (Omina kuhar'ca, 2014).

Za svoje delo je prejela Čopovo diplomo (1990) in častni znak svobode RS (2000), 2013 je postala častna članica Društva restavratorjev Slovenije.