Cotič, Dušan (1922–2015)

COTIČ, Dušan, pravnik, kriminolog (r. 17. 7. 1922, Krško; u. 14. 6. 2015, Beograd, Srbija). Oče Alojzij Cotič, višji finančni uslužbenec, mati Marga Cotič, r. Delak.

Rodil se je v družini primorskih Slovencev, ki je po 1918 pribežala najprej v Krško, nato v Maribor, 1938 pa se je umaknila v Beograd. Tam je maturiral in se vpisal na pravno fakulteto beograjske univerze. Med drugo svetovno vojno je prekinil študij, sodeloval v NOB v Srbiji in bil 1947 kot vojaška oseba poslan v Rigo (tedanja Sovjetska zveza) na vojaško strojno tehnično akademijo. Na beograjski pravni fakulteti je diplomiral 1949; 1960 je na pravni fakulteti v Zagrebu magistriral, 1965 pa na beograjski pravni fakulteti doktoriral z disertacijo Problemi odnosa i razgraničenja krivične i disciplinske odgovornosti vojnih lica sa posebnim osvrtom na zakonodavstvo u praksi SFRJ. V pravni službi JLA je ostal do 1963, nato se je zaposlil kot raziskovalec na inštitutu za sociološka in kriminološka raziskovanja v Beogradu. 1972–78 je bil pomočnik zveznega sekretarja za pravosodje SFRJ, 1978 do upokojitve 1986 pa sodnik Zveznega sodišča SFRJ. Od 1977 je predaval kriminologijo na defektološki fakulteti Univerze v Beogradu.

Kot raziskovalec je deloval na področju kriminologije in kazenskega prava. Sodeloval je pri več projektih na inštitutu v Beogradu, nekatere je tudi vodil, ves čas pa je ohranjal strokovne in osebne stike z raziskovalci na svojem področju v Sloveniji. Med njegovimi deli posebej izstopajo raziskave s področja drog, kazenskopravnega varstva okolja, mednarodnega raziskovanja žrtev kriminalitete, korupcije, organizirane kriminalitete idr. Več let je bil glavni in odgovorni urednik Jugoslovenske revije za kriminologiju i krivično pravo (odgovorni urednik 1967–68, glavni urednik 1973-81, glavni in odgovorni urednik 1981–85).

Cotič je bil zelo aktiven na mednarodnem področju. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil član komisije UNESCA v SFRJ ter 1970–92 predstavnik države v programu OZN za preprečevanje kriminalitete in kazensko pravosodje. V tem obdobju je bil predsednik odbora za preprečevanje in nadzor kriminalitete OZN (Civilian Planning and Conduct Capability – CPCC), predsednik odbora inštituta OZN za raziskovanje kriminalitete in kazenskega pravosodja (United Nations Interregional Crime and Justice Research Institute–UNICRI) ter predsednik upravnega odbora evropskega inštituta OZN za preprečevanje in nadzor kriminalitete (European Institute for Crime Prevention and Control–HEUNI). Bil je med pripravljavci kongresov OZN za preprečevanje kriminalitete in obravnavanje storilcev kaznivih dejanj (Caracas, Venezuela, 1980; Milano, Italija, 1985; Havana, Kuba, 1990; Kairo, Egipt, 1995) ter bistveno pripomogel k oblikovanju in sprejetju nekaterih pomembnih dokumentov OZN s tega področja, denimo Konvencije o transnacionalni organizirani kriminaliteti in Konvencije o borbi proti korupciji. V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja je bistveno vplival na sodobno oblikovanje delovanja OZN na področju preprečevanja in obravnavanja kriminalitete.

Za prispevek pri delovanju OZN je prejel posebno plaketo OZN (1980), kasneje tudi ob svoji devetdesetletnici (2012). V prostorih Komisije za preprečevanje in nadzor kriminalitete v centru OZN na Dunaju je njegovo ime vklesano v spominsko ploščo strokovnjakov s tega področja, ki so sodelovali z OZN.