Čopič, Milan (1925–1989)

ČOPIČ, Milan, fizik, strokovnjak za jedrske reaktorje (r. 7. 5. 1925, Pišece; u. 19. 2. 1989, Ljubljana). Oče Venceslav Čopič, pedagog, strokovni pisec, urednik, mati Jelica Čopič, r. Breman, učiteljica. Sin Martin Čopič, fizik, hči Nina Miklavčič, fizičarka, sestra Špelca (Jelisava) Čopič, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka.

Starša sta bila učitelja v osnovni šoli v Pišecah. Oče je hkrati nadaljeval študij pedagogike in matematike v Zagrebu, po končanem študiju pa je postal profesor na ljubljanskem učiteljišču, zato se je družina preselila v Šmartno pri Ljubljani. Čopič je v osnovno šolo hodil v Šiški (Ljubljana), kjer je 1941 opravil malo maturo, nato se je vpisal na Prvo državno gimnazijo v Ljubljani. V začetku druge svetovne vojne je deloval v mladinski šolski organizaciji in kot terenec OF, zato so ga 1942 Italijani zaprli in 1943 odpeljali v taborišče v Gonars. Po kapitulaciji Italije 1943 je odšel v partizane, kjer se je ukvarjal z novinarstvom. 1946 je končal gimnazijo in se istega leta vpisal na strojni oddelek Tehnične fakultete v Ljubljani. Decembra 1974 je v Harkovu (Ukrajina) študiral na inštitutu za strojništvo, kjer se je ukvarjal pretežno s traktorji.

Junija 1948 se je vrnil v Ljubljano ter se prepisal na študij fizike in matematike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (UL), kjer je 1951 diplomiral. Takoj se je vključil v raziskave polimerov na Fizikalnem inštitutu pri SAZU. Že 1955 je z disertacijo Vpliv topila na optično anizotropijo velemolekul doktoriral pri Antonu Peterlinu, ki je bil takrat direktor Fizikalnega instituta Jožef Stefan (danes Institut Jožef Stefan – IJS). Po doktoratu je vodil laboratorij za raziskave polimerov na IJS.

1953–57 je v mednarodnih revijah objavil več člankov s področja raziskav polimernih raztopin, čeprav se je že takrat usmerjal na področje reaktorske fizike in tehnike. Tako je 1953 s sodelavci objavil monografijo Skrivnosti atoma. Raziskave na področju uporabe jedrske energije v miroljubne namene so na IJS postajale vse pomembnejše, zato se je Čopič 1956–60 na tem področju večkrat izpopolnjeval v ZDA in po vrnitvi 1960 postal načelnik Reaktorskega oddelka na IJS. Veliko je predaval doma in v tujini: 1962–63 predmet Reaktorska fizika in tehnika na podiplomski šoli na IJS, 1965 je postal honorarni izredni profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo na UL, 1964–72 je honorarno predaval predmet Reaktorska tehnika na Fakulteti za strojništvo UL, 1965–67 je kot gostujoči profesor predaval predmet reaktorska in transportna teorija na univerzi Manhattan v Kansasu (ZDA) in na Inštitutu za jedrsko energetiko v Stuttgartu (1969), 1983–89 je bil redni profesor na Višji tehniški šoli v Mariboru. Po 1960, ko je postal načelnik Reaktorskega oddelka na IJS, se je vključil v pripravljalna dela za postavitev raziskovalnega jedrskega reaktorja TRIGA Mark II, ki so ga postavili v Podgorici pri Dolu blizu Ljubljane in je začel obratovati 1966. Od 1970 naprej je sodeloval pri pripravah za gradnjo jedrske elektrarne v Krškem. V tem času je skupaj z Zdravkom Gabrovškom napisal monografijo Jedrska elektrarna Krško. Usmerjal je delovanje več komisij, odgovornih za upravljanje in nadzor jedrske elektrarne, ter skrbel za osnove strokovnih predpisov in zakonov za jedrske objekte. 1982 je zapustil IJS in postal predsednik komisije za jedrsko varnost pri Republiškem komiteju za energetiko. 1987 je bila na njegovo pobudo ustanovljena Uprava RS za jedrsko varnost, katere direktor je bil do 1989.

V mednarodnih revijah in zbornikih je objavil vrsto del iz nevtronske in reaktorske fizike. Bil je najpomembnejši slovenski raziskovalec na področju reaktorske fizike, zaslužen tudi za postavitev raziskovalnega jedrskega reaktorja TRIGA Mark II.

Bil je član združenja American Nuclear Society in sodelavec jedrske sekcije jugoslovanskega nacionalnega komiteja Svetovna konferenca za energijo. Ima spominsko sobo v osnovni šoli v Pišecah, kjer je shranjenega veliko gradiva s področja njegovega strokovnega dela, poleg tega je IJS po njem poimenoval Izobraževalni center za jedrsko tehnologijo (ICJT, ustanovljen 1989). Čopič je 1945 prejel red hrabrosti, 1970 red zaslug za narod s srebrno zvezdo, 1973 nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1978 red dela z zlatim vencem, 1979 je postal zaslužni član IJS. 2015 so na stari osnovni šoli v Pišecah njemu in sestri Špelci Čopič odkrili spominsko obeležje.