Čopič, Martin (1950–)

ČOPIČ, Martin (Tine Čopič), fizik (r. 24. 1. 1950, Ljubljana). Oče Milan Čopič, fizik, mati Martina Dernovšek. Ded Venceslav Čopič, pedagog, strokovni pisec, urednik, teta Špelca (Jelisava) Čopič, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, sestra Nina Miklavčič, fizičarka.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani (Vita Kraigherja 1956–60 in Prežihovega Voranca 1960–64), Šubičevo gimnazijo prav tako v Ljubljani (1964–65 in 1967–68). Vmes se je šolal na srednji šoli (Manhattan High School) v Manhattnu v Kansasu (ZDA, 1965–67). Na Univerzi v Ljubljani (UL) je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT) študiral tehnično fiziko (1968–72). 1973 se je tam zaposlil kot asistent, raziskovalno pa je začel delati na Odseku za fiziko trdne snovi na Institutu Jožef Stefan (IJS). Raziskovalno delo za magistrsko nalogo (Brillouinovo sipanje v tekočem kristalu BOBOA, 1977, FNT) in doktorsko disertacijo (Strižni valovi v KH3(SeO3)2 v okolici feroelastičnega faznega prehoda, 1979, FNT) je opravil pod mentorstvom Roberta Blinca. Podoktorsko izpopolnjevanje je opravil na City College v New Yorku (CUNY) v ZDA (1980–81). Sledile so zaposlitve in izvolitve v nazive docent (1982), izredni profesor (1988) in redni profesor (1993), vse na Oddelku za fiziko FNT. Ves čas je na IJS kot raziskovalni sodelavec honorarno delal na odseku za fiziko trdne snovi F5 (1973–88), bil je vodja Laboratorija za kvantno optiko (1988–99) in od 1999 do upokojitve 2018 vodja programske skupine Svetloba in snov. Dvakrat je bil gostujoči znanstvenik na univerzi Colorado v Boulderju v ZDA (1991–92 in 2000–01) ter enkrat na univerzi v Cambridgeu v Veliki Britaniji (2013).

Je mednarodno priznan znanstvenik na področju optike in fizike mehke snovi. Izum laserja 1960 je prinesel revolucijo na področju optičnih tehnik za proučevanje snovi, Čopič pa je 1974 sestavil laserski spektrometer s Fabry-Perotovim interferometrom. To je bila prva tovrstna naprava v Sloveniji, ki je s svojo veliko ločljivostjo in svetlostjo omogočila začetek novega obdobja na področju optične spektroskopije. Pomen laserja je že kmalu spoznal tudi Robert Blinc, ki je 1988 podprl ustanovitev skupnega Laboratorija za kvantno optiko IJS in Oddelka za fiziko FNT. Čopič je bil vodja laboratorija in gonilna sila pri zagonu različnih metod laserske spektroskopije za raziskave kondenziranih snovi in tudi pri vpeljevanju uporabe laserjev na druga področja raziskav. Njegovo znanstvenoraziskovalno delo je bilo sprva osredotočeno na proučevanje feroelektričnih in feroelastičnih materialov, kasneje pa se je posvečal predvsem tekočim kristalom in njim sorodnim drugim mehkim materialom. V delu Kemično inducirana zavito-upognjena tekočekristalna faza, tekočekristalni dimeri in negativna elastična konstanta je s sodelavci proučeval lastnosti vijačne nematske faze, pri kateri se molekule uredijo v vijačno strukturo z osjo paralelno s povprečno smerjo nematskega reda.

Zadnji odmeven prispevek na tem področju je odkritje feromagnetizma v suspenzijah magnetnih nanoploščic v tekočih kristalih oz. v izotropnih tekočinah. V delu Feromagnetizem v suspenziji magnetnih ploščic v tekočem kristalu je s sodelavko pokazal, da suspenzija ploščatih feromagnetnih kristalov barijevega heksaferita v nematičnem tekočem kristalu tvori pravo tekočo feromagnetno fazo.

Poleg raziskav na področju fizike mehke snovi se je Čopič ukvarjal tudi s fiziko laserjev, predvsem z modeliranjem nastajanja laserskega sunka v resonatorju po preklopu kakovosti. Vzpostavil je sodelovanje IJS z industrijskimi partnerji, kot so Iskra Elektrooptika (danes Fotona), Optotek, Optacore itd. Od 2014 je predsednik upravnega odbora centra odličnosti Nanoznanosti in nanotehnologije. 2014–17 je bil član upravnega odbora Centra odličnosti za polimerne materiale in tehnologije (PoliMaT). 2013–17 je kot prorektor UL za raziskovalno delo sodeloval pri ustanovitvi Razvojnega sklada UL (RSUL), 2014–17 je bil član komisije za raziskovalno delo evropskega univerzitetnega združenja (European University Association – EUA). 1996–2000 je bil član upravnega odbora mednarodne zveze za tekoče kristale (International Liquid Crystal Society – ILCS), 2002–06 pa glavni tajnik tega odbora.

V času delovanja na IJS je povezoval znanstvenoraziskovano delo na inštitutu in izobraževalni proces na UL.

1982 je s še dvema sodelavcema prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, 2001 je s sodelavci prejel Zoisovo priznanje za izume, 2019 mu je UL podelila naziv zaslužni profesor UL, 2021 pa je prejel Blinčevo nagrado za življenjsko delo.