Cobelj, Štefka (1923–1989)

COBELJ, Štefka (Štefanija Cobelj, partizansko ime Zora), umetnostna zgodovinarka, etnologinja (r. 18. 12. 1923, Zagorci; u. 15. 5. 1989, Golnik, pokopana na Ptuju). Oče Ivan Cobelj, trgovec z mešanim blagom, mati Frančiška Cobelj, trgovka. Prastric Stanko Vraz, jezikoslovec, pesnik, pisatelj, prevajalec, literarni kritik.

Po končani ljudski in nato meščanski šoli v Ormožu je na željo staršev opravila dveletni trgovski nadaljevalni tečaj na Ptuju ter se po končani učni dobi v domači trgovini kot trgovska pomočnica zaposlila pri stricu Jerneju Hojniku v Trnovcih (1938−43). Proti volji staršev je po vojni nadaljevala šolanje v Mariboru, tam ob tem opravljala različne službe in 1949 maturirala na klasični gimnaziji. Izobraževanje je nadaljevala s študijem novinarstva na Novinarski in diplomatski visoki šoli v Beogradu (1950−53), po ukinitvi te šole pa se je vpisala na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, kjer je 1958 diplomirala s temo o baročnih slikarjih Straussih. Na isti fakulteti je 1972 zaključila še magisterij znanosti iz etnologije z nalogo Ivanjica sa osvrtom na Moravički kraj : etnografska skica. 1965 je doktorirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z nalogo Franc Mihael in Janez Andrej Strauss v okviru baroka na slovenskem Štajerskem. Z novimi spoznanji o Straussih in interpretacijo njunih del je dopolnila dotedanja spoznanja ter razširila znanje o vlogi obeh Straussov v zgodovini štajerskega slikarstva. Dopolnjen doktorat je kasneje izšel tudi v knjižni izdaji v slovenskem (1967) in nemškem jeziku (1969).

1943 se je pridružila partizanskemu gibanju v Majšperku in okolici. Dve leti kasneje so jo ujeli Nemci, vendar je kmalu pobegnila in se ponovno pridružila partizanom. 1947 je stopila v KPS. Po diplomi je delala v Komisiji za kulturne stike s tujino FLRJ (1958−62), kjer je bila zadolžena za organizacijo in izmenjavo razstav s tujino. Na pobudo Umetnostnega paviljona Slovenj Gradec se je 1962 vrnila v Slovenijo ter na podlagi terenskega dela v Sloveniji in Avstriji (1962−63) odkrila vrsto neznanih del slikarjev Franca Mihaela in Janeza Andreja Straussa, ki ju je 1963 predstavila na veliki retrospektivni razstavi baročnih slikarjev Straussov v Slovenj Gradcu. Odmevna razstava je bila leto kasneje na ogled tudi v avstrijskem Gradcu (Künstlerhaus), v Mariboru (Umetnostna galerija) in Ljubljani (Narodna galerija). 1974 je v Slovenj Gradcu pripravila še razstavo del Franca Mihaela Straussa ob 300-letnici umetnikovega rojstva. 1964 in 1965 je delala v Galeriji Grafičnega kolektiva v Beogradu in pri založbi Jugoslavija. Po končanem doktoratu se je zaposlila kot kustosinja v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, kjer se je posvečala zlasti moderni likovni umetnosti doma in na tujem. 1976 se je ponovno vrnila v Slovenijo in kot ravnateljica Pokrajinskega muzeja Ptuj (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož) delovala do 1979, nato še leto dni kot kustosinja in se 1980 upokojila. Med službovanjem v muzeju na Ptuju se je posvečala proučevanju slovenske ljudske kulture in etnološkim vsebinam; mdr. je v grajski kleti postavila Vinarsko zbirko (1976) ter v zgornjih prostorih grajske žitnice zbirko Maske in opravila (1978). Vodila je postavitev vinarske zbirke na prostem na Bakusovem trgu na Ptuju (1988), postavitev Viničarskega muzeja Gorca v Halozah (1988) in sodelovala pri postavitvi etnološke zbirke v gradu Velika Nedelja (1986). V tistem času je pripravila tudi več razstav (mdr. Albin Lugarič, 1977; Jan Oeltjen, 1980; Leon Sliwinski, 1984) in objavila vrsto strokovnih prispevkov. Raziskovalno se je posvetila opusu likovnega umetnika Janeza Mežana (1897−1972) in o njem 1977 na Ptuju pripravila retrospektivno razstavo z obsežnim katalogom, s čimer je javnosti prvič predstavila sistematično zbrano gradivo o slikarju in njegovo delo. V naslednjih letih je registrirala približno 6.000 Mežanovih del v Sloveniji (skice, risbe, akvareli, olja). Za objavo je 1983 pripravila obsežno monografijo Janez Mežan (1897−1972) : katalog del, ki pa je ostala v tipkopisu.

Po upokojitvi je na podlagi sporazuma o kulturnem sodelovanju med Jugoslavijo in Somalijo ter na predlog Zveznega zavoda za znanstveno, prosvetno, kulturno in tehnično mednarodno sodelovanje SFRJ kot strokovnjakinja za muzejsko dejavnost ter poznavalka tujih kultur in neuvrščenih delovala v Somaliji (1980−82 in 1986−87). V času prvega bivanja v Somaliji se je ukvarjala s programom razvoja nacionalnega muzeja, še posebej z zasnovo muzeja revolucije, vključno s projektom nove zgradbe. 1982 je postavila etnološki in kulturnozgodovinski muzej v Hargeisi. V času drugega bivanja v tej takrat neuvrščeni državi je sodelovala pri postavitvi stalnih zbirk v novozgrajeni stavbi nacionalnega muzeja v Mogadišu, ki so ga odprli 1987.

Že med študijem je Štefka Cobelj postala svetovna popotnica, govorila je šest jezikov. Široka razgledanost in poznavanje tujih kultur so ji omogočili mednarodno kulturno in znanstveno sodelovanje ter bogato razstavno in publicistično dejavnost. Od vrnitve v Slovenijo 1976 se je povezovala tudi z ljubiteljskimi likovnimi ustvarjalci; bila je mentorica likovnih kolonij v Majšperku ter kasneje na Gorci in Borlu, 1988 je izdala knjigo Ljubiteljski likovniki Ptuja, takrat eno prvih tovrstnih publikacij v Sloveniji.

1989 je za delo v kulturi prejela veliko oljenko Kulturne skupnosti občine Ptuj. 1991 so ji na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2012 je Knjižnica Ivana Potrča Ptuj uredila knjižno zapuščino Štefke Cobelj ter njeno življenje in delo predstavila z monografijo in kratkim filmom.