Ciglenečki, Slavko (1949–)

CIGLENEČKI, Slavko (rojstno ime Ladislav Ciglenečki), arheolog (r. 24. 1. 1949, Celje). Oče Ladislav (Slavko) Ciglenečki, fotograf, mati Marija Antonija Ciglenečki, r. Rupret. Sin Jan Ciglenečki, filozof, prevajalec, hči Živa Ciglenečki, violinistka, svakinja Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka.

Mladost je preživel v Šmarju pri Jelšah, kjer ga je oče že zgodaj začel jemati s seboj po kozjanskih vaseh in mu s tem vzbudil zanimanje za lokalno zgodovino. Med gimnazijskimi leti v Celju se je ukvarjal tudi z atletiko in glasbo. 1967 se je vpisal na študij arheologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Diplomiral je 1972, magisterij pa je zaključil 1976 z nalogo Celejansko municipalno področje (K historični topografiji in poselitvi v prvih treh stoletjih rimske uprave). Doktoriral je 1987 z delom Višinske utrdbe iz časa 3. do 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru, ki je bilo objavljeno kot Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum/Višinske utrdbe iz časa 3. do 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru (Ljubljana, 1987). Kot Humboldtov štipendist se je 1989–90 izpopolnjeval na inštitutu za prazgodovinsko in zgodnjesrednjeveško arheologijo Univerze v Bonnu (Institut für Vor- und Frühgeschichte der Universität Bonn). 1988 je na enomesečnem študijskem obisku v Londonu (Warburg Institute) študiral poznoantično arheologijo Sredozemlja.

1973 se je kot stažist raziskovalec zaposlil na Inštitutu za arheologijo pri SAZU, ki se je 1981 preoblikoval v Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Bil je predsednik sveta delovne skupnosti na SAZU (1981). 1984 je bil izvoljen v naziv višji raziskovalni sodelavec, 1988 znanstveni sodelavec, 1993 višji znanstveni sodelavec, 1996 pa v naziv znanstveni svetnik. 1984–85 je bil namestnik upravnika, 2002–03 pa namestnik predstojnice inštituta. 2014 se je upokojil.

Bil je član uredniškega odbora Arheološkega vestnika (1993–2012), njegov glavni urednik (1993–2002) in član uredniškega odbora revije National geographic junior (2002–18).

2001–12 je bil tretjinsko zaposlen kot predavatelj na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je predaval predmet Arheologija zgodnjega srednjega veka (od 2002 kot docent, od 2011 kot izredni profesor), na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici pa je predaval predmeta Družba in kultura vzhodnoalpskega prostora od prazgodovine do visokega srednjega veka ter Stari vzhod in kultura antične družbe (2007–12). Bil je tudi član senata te fakultete (2007–12). V šolskem letu 2008/09 je en semester predaval predmet Germanska grobišča in najdbe iz zgodnjega srednjega veka na oddeleku za arheologijo filozofske fakultete univerze v Zagrebu.

V ospredju njegovega znanstvenega zanimanja je preučevanje poznoantične poselitve, še zlasti pojava utrjenih višinskih naselbin v vzhodnoalpskem in balkanskem prostoru. Odkril je veliko sorodnost poselitvenih vzorcev na območju med Raveno in Konstantinoplom, kjer se utrjene višinske naselbine kažejo kot osrednja mesta poselitve. Ta poselitveni vzorec je izraz večje ogroženosti tega območja zaradi državljanskih vojn in barbarskih vpadov ter se razlikuje od tistega, ki je znan v vzhodnem in skrajnem zahodnem delu rimskega imperija. Ob tem je opozoril še na problem kontinuitete staroselskega prebivalstva ter na obseg in pomen barbarskih vpadov, precejšen del raziskovanj pa je posvetil tudi problematiki zgodnjekrščanske arhitekture. Raziskoval je tudi duhovne prežitke staroselske kulture in njihov odraz v izročilu, predvsem prežitke kulta Velike boginje pri kurentih in Borovem gostüvanju ter drugih običajih, maskah in legendah. Pomemben je njegov prispevek k prepoznavi in datiranju zgodnjesrednjeveških zemljank, odkritih 1996–97 pri zaščitnih raziskavah na trasah avtocest v okolici Maribora (Slivnica, Spodnje Hoče) in 1999 pri Murski Soboti (Nova tabla).

Prav tako je prepoznal zgodnjesrednjeveško uporabo številnih poznoantičnih višinskih naselbin v Sloveniji.

Opravil je obsežne terenske preglede poznoantičnih višinskih utrdb v Sloveniji, Severni Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Dalmaciji, Avstriji, Italiji in na Bavarskem, manjše pa tudi v drugih deželah Sredozemlja.

Vodil je več izkopavanj in raziskovalnih projektov na nekaterih ključnih poznoantičnih najdiščih v Sloveniji. 1976–79 je skupaj z Janezom in Anjo Dular vodil izkopavanja zgodnjekrščanskega središča na Kučarju nad Podzemljem. 1980–81 je vodil izkopavanja poznoantične in slovanske naselbine na Tinju nad Loko pri Žusmu. 1982–83 je raziskoval ostanke poznoantične utrdbe Korinjski hrib nad Velikim Korinjem, pri čemer je bilo odkritih pet obrambnih stolpov in zgodnjekrščanska cerkev. 1992 je vodil raziskave na Ajdni nad Potoki. 1991 je do tedaj nepoznano najdišče Tonovcov grad pri Kobaridu prepoznal kot izjemno poznoantično najdišče. 1993 so se tam pod njegovim vodstvom in v sodelovanju z lokalno skupnostjo začela načrtna izkopavanja, ki so s presledki trajala vse do 2006 (1993–96, 1998–2000, 2002–06, v zadnjem obdobju skupaj z Zvezdano Modrijan). Pri tem so bili raziskani velika bivalna stavba (objekt 1) ob vhodu v naselje, sklop treh med seboj povezanih zgodnjekrščanskih cerkva, dve manjši stavbi (objekta 2 in 3) ob cerkvah in velik vodni zbiralnik. 1998–2001 je sodeloval pri zaščitnih izkopavanjih v Spodnjih Hočah, Bohovi, Rogozi in na Pobrežju. V istem obdobju je bil v vodstveni ekipi izkopavanj poznorimske utrdbe in zgodnjesrednjeveške naselbine Ančnikovo gradišče pri Jurišni vasi. Manjša izkopavanja je opravil tudi na Gradcu pri Prapretnem (1978–79) in na Zidanem gabru na Gorjancih (1987–88).

Rezultate večine izkopavanj je objavil v znanstvenih monografijah, v katerih se je posvečal izbranim ključnim temam pozne antike. V monografiji o Kučarju (skupaj z Janezom in Anjo Dular) je obravnaval cerkveno arhitekturo v jugovzhodnih Alpah in ostaline na Kučarju opredelil kot cerkveno središče širšega območja. V objavi raziskav na Tinju nad Loko pri Žusmu je v izčrpni analizi pokazal na razlike med poznoantičnim in zgodnjesrednjeveškim posodjem. Rezultati izkopavanj na Tonovcovem gradu pri Kobaridu so bili objavljeni v dvodelni znanstveni monografiji (skupaj z Zvezdano Modrijan in Tino Milavec), v kateri je predstavil poznorimsko in poznoantično poselitev širšega prostora vzhodnih Alp ter podrobno analiziral cerkveni sklop.

Organiziral je dva mednarodna znanstvena sestanka: Symposium über die spätantiken Höhenbefestigungen v Regensburgu oktobra 1993 ter Mednarodni simpozij Zahodni Ilirik in severovzhodna Italija v poznorimski dobi na Zemonu septembra 1994 (skupaj z Rajkom Bratožem).

1989 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, 2001 je postal častni član Kobariškega muzeja, 2012 je prejel Zoisovo priznanje za pomemben znanstveni dosežek v arheologiji (skupaj z Zvezdano Modrijan in Tino Milavec), 2015 pa nagrado Slovenskega arheološkega društva za življenjsko delo. Istega leta je v 66. letniku Arheološkega vestnika izšel njemu posvečen sklop člankov pod naslovom Odsevi pozne antike.