Cholewa, Josip (1885–1942)

CHOLEWA [holéva], Josip, kirurg, onkolog (r. 6. 12. 1885, Bohumín, Češka; u. 26. 10. 1942, Ljubljana).

Maturiral je v Krakovu. Medicino je začel študirati 1908 na Medicinski fakulteti v Krakovu in 1917 promoviral v Gradcu. 1911–14 se je izpopolnjeval na kliniki v Krakovu pri Aleksandru Bossowskem, 1915–18 pa se je na graški kirurški kliniki pri Viktorju von Hackerju pričel zanimati za onkologijo. Po promociji je sprva deloval v mariborski garnizijski bolnišnici, nato se je kot kirurg zaposlil v brežiški splošni bolnišnici, kjer je bil oktobra 1918 imenovan za ravnatelja (do 1937). Uspešno je odpravil gmotne težave bolnišnice, v katerih se je ta znašla po epidemijah gripe, tifusa in griže. 1917–18 je deloval tudi kot kirurg v Bolnišnici usmiljenih bratov v Novem mestu.

V brežiški bolnišnici je z lastnimi sredstvi 1920 ustanovil onkološki eksperimentalni laboratorij z enocevnim Heliodorovim obsevalnim aparatom s parom radijskih igel. S poskusi s kemičnimi in mehanskimi sredstvi je izzval raka ter ugotovil, da se njegov razvoj pri človeku in drugih sesalcih ne razlikuje bistveno. 1924 je v Zagrebu na kongresu Jugoslovanskih zdravniških društev predstavil svoje poskuse na belih miših, po velikem zanimanju pa je bil leto kasneje referat natisnjen v Liječniškem vestniku. Pri belih podganah je izzval redko obliko kožnega raka in povzročil transplantacijske tumorje. Veliko pozornost je posvečal dednim faktorjem pri patogenezi raka. Odpirala so se mu številna vprašanja, ki so pričala o kompleksnosti in raznolikosti bolezni. Nagibal se je k teoriji o presnovnih motnjah, po kateri naj bi do razvoja raka vodila nasičenost krvi s holesterolom in mielinom. Skušal je dokazati kancerogenost holesterola. Ugotovil je, da je rak sistemska, in ne lokalna bolezen, omejena na organ.

Ob eksperimentalni onkologiji je z rentgenskimi žarki in radijevimi iglami zdravil malignome. Velike uspehe je dosegel pri radium point zdravljenju planocelularnega karcinoma kože, pri katerem je po eksciziji z diatermijo nanesel insulinsko mazilo po Fornetu. Menil je, da je obsevanje zgolj pooperativna profilaktična metoda in da s kirurškim posegom ni mogoče vselej doseči ozdravitve. Izvajal je poskusno zdravljenje blastomov s kisikom in ogljikovim dioksidom, ki pa ni imelo veliko uspeha.

Prepričan je bil, da raziskovanje raka terja multidisciplinaren pristop in sodelovanje s tujimi strokovnjaki. Povezan je bil z zdravnikom histologom Alijo Koširjem, njegove ugotovitve so v svojih delih navajali Otto Teutschländer in Richard Werner v knjigi Methoden der Tumorforschung (Metode pri raziskavah tumorjev, 1930) ter Hans R. Schinz in Franz Buschke v razpravi Krebs und Vererbung (Rak in dednost, 1935). Cholewa je bil povezan s kar petindvajsetimi znanstvenimi onkološkimi ustanovami po svetu.

V znanstvenih in strokovnih revijah je objavljal članke o dednih vplivih na pojav raka, povzročanju raka po mazanju kože poskusnih živali s katranom, zdravljenju kožnega raka s kemoterapijo in biološko terapijo ter z obsevanjem. Menil je, da za rakom pogosteje zbolevajo ljudje s piknično konstitucijo, pri katerih v anamnezi ni podatkov o organskih ali infekcijskih boleznih.

1927 si je prizadeval za ustanovitev društva ali komiteja za raziskovanje in preprečevanje raka v Jugoslaviji. Uspešen je bil 1931, ko je bilo v Beogradu ustanovljeno Jugoslovansko društvo za preučevanje in zatiranje raka s pododborom v Ljubljani.

1934 je na Zdravniškem društvu Hrvaške o rakavih obolenjih prvič predaval zdravnikom in bil dobro sprejet. Pododbor društva je leto kasneje načrtoval zdravniške tečaje iz diagnostike in zdravljenja raka, na katerih je Cholewa predaval o kemoterapiji raka. Na naslednjem kongresu je poročal o zdravljenju raka s pomočjo »neznanih sredstev«. Menil je, da se mora telo rešiti vzrokov, ki pogojujejo nastanek raka.

Skozi leta poskusov je spoznal, da je potek eksperimentalne onkologije treba opazovati ob bolniški postelji, diagnozo pa postaviti s patohistološko preiskavo.

Od 1930 si je na medicinskih fakultetah v Zagrebu in Ljubljani prizadeval za podelitev naziva docent onkologije, 1936 mu je zagrebška fakulteta po zagovoru disertacije O razvoju eksperimentalne onkologije podelila naziv privatni docent.

Ob porastu malignomov na Slovenskem se je pokazala potreba po posebnem onkološkem zavodu. Na ustanovnem sestanku 1937 so bili prisotni Cholewa, Franc Gerlovič, ravnatelj ljubljanske psihiatrične bolnišnice in Janko Dolžan. Podporo je imel tudi v Josipu Pogačniku, predstojniku otološke klinike ljubljanske splošne bolnišnice. Ustanovili so Banovinski zavod za raziskovanje in zdravljenje novotvorb (današnji Onkološki inštitut), ki je od 1938, ko so zanj uredili prostore, redno sprejemal bolnike. Od ustanovitve do svoje smrti 1942 je bil vodja zavoda Cholewa.

1992 je bila ustanovljena Fundacija docent dr. Josip Cholewa z namenom podpirati zdravnike pri raziskovalnem delu ter prenašanju novih diagnostičnih in terapevtskih metod s področja onkologije v slovenski prostor.