Cepuder, Bogdan (1924–1984)

CEPUDER, Bogdan, novinar, urednik, publicist (r. 7. 11. 1924, Melinci; u. 5. 12. 1984, Ljubljana). Oče Leon Cepuder, učitelj, okrajni šolski nadzornik, mati Marija Cepuder, r. Ferenčak, učiteljica.

Rojen je bil v narodno zavedni učiteljski družini. 1930 sta bila starša premeščena na Ptuj, kjer je začel obiskovati ljudsko šolo, 1935 pa v Maribor; tam je začel šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru in se seznanil z levičarskimi idejami. Sodeloval je v krožku SKOJ-a in bil med organizatorji protinemških demonstracij. Šolanje je prekinila vojna. Pridružil se je prostovoljcem, ki so želeli priskočiti na pomoč jugoslovanski vojski. V Zagrebu so ga zajeli ustaši, a je pobegnil v Bosno. Tam je prišel v roke Nemcem, vendar je ponovno ušel in se prebil do Maribora. Tam ga je junija 1941 aretiral gestapo. S starši in bratom je bil izseljen v Srbijo, v Jagodino (Svetozarevo), kjer je deloval v mestnem odboru mladinske organizacije in 1944 zaključil gimnazijo. Istega leta se je pridružil Krajiški brigadi in bil v bojih na sremski fronti hudo ranjen. Po osvoboditvi je 1946 obiskoval politično šolo CK SKOJ v Beogradu ter delal v mladinski organizaciji v Ljubljani in Beogradu. Bil je član sekretariata Mestnega komiteja (MK) SKOJ v Ljubljani (1945–47), član šolskega oddelka CK SKOJ v Beogradu (1947–50), član biroja CK SKOJ v Beogradu (1950–52) ter 1954 in 1955 inštruktor pri MK KPS v Ljubljani. 1955–61 je opravljal številne funkcije. Mdr. je bil član Okrajnega komiteja ZKS Ljubljana in ideološke komisije pri okrajnem komiteju, član idejnovzgojne komisije Glavnega odbora SZDL Slovenije, član sveta Mestnega gledališča Ljubljana in upravnega odbora Društva sociologov Slovenije, član Sveta za kulturo in prosveto Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center, član Občinskega odbora SZDL Ljubljana Center, član Sveta za prosveto in kulturo LRS ter Sveta za šolstvo LRS.

Ob delu je 1955 diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. Že zgodaj se je uveljavljal kot publicist, slovel je po obširnem teoretičnem znanju in razgledanosti. Ukvarjal se je z vprašanji mednarodnega delavskega gibanja, zlasti v okviru uredniškega kolegija Slovenskega poročevalca (od 1955). Od 1956 je bil urednik, nato odgovorni urednik (1963–74) ter glavni in odgovorni urednik (1974–83) revije Naši razgledi. Ob tem je bil v začetku sedemdesetih let 20. stoletja tudi član komisije za idejna vprašanja kulture pri CK ZKS ter član komisije za mednarodne in ekonomske odnose CK ZKS. Upokojil se je 1983, vendar je vse do smrti ostal član uredniškega odbora. Z uredniško politiko je znal ustvariti in obdržati širok krog domačih sodelavcev, uglednih osebnosti na svojih področjih. Uredniška praksa Naših razgledov je avtorjem omogočila, da so se kritično in odgovorno dotikali javnih vprašanj. Odlika lista pod njegovim vodstvom je bila predvsem neobremenjena odprtost v jugoslovanski in svetovni prostor ter v posluhu za bistvena, tudi izzivalna vprašanja, pomembna tako za posameznika kot skupnost.

Za svoje delo je prejel več odlikovanj: red zaslug za ljudstvo III. reda, red dela III. stopnje in medaljo za hrabrost. Za življenjsko delo na novinarskem področju je 1983 prejel Tomšičevo nagrado.