Cajnkar, Stanko (1900–1977)

CAJNKAR, Stanko, teolog, pisatelj, esejist, dramatik, urednik (r. 25. 4. 1900, Savci; u. 17. 1. 1977, Ljubljana, pokopan pri Svetem Tomažu). Oče Lovrenc Cajnkar, kmet, mati Terezija Cajnkar, r. Lepoša.

Rodil se je kot prvorojenec v kmečki družini z enajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu. V Mariboru je 1913–20 obiskoval klasično gimnazijo, zaradi gmotnih težav pa je gimnazijsko izobraževanje dokončal 1921 na Ptuju. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 1926 posvečen v duhovnika. Pet mesecev je deloval kot kaplan v Vuzenici, nato pa študiral na katoliškem inštitutu v Parizu (Institut Catholique de Paris). Tam se je srečal s problematiko in razvojem sodobne evropske teologije. Po vrnitvi domov je kot docent predaval biblične vede (novo zavezo) na mariborski Visoki bogoslovni šoli (1929–33). Zaradi svojih ideoloških nazorov je bil prestavljen na Ptujsko gimnazijo (1933–41), kjer je poučeval verouk. Ob nemški zasedbi je bil 1941 izgnan. Kot kaplan je služboval v Košani na Krasu (1941–44), nato pa odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na tamkajšnji gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo (1944–45). Vmes je 1938 doktoriral na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (TEOF) z disertacijo Sv. Ciril Aleksandrijski, ekseget Janezovega evangelija. 1947 je postal izredni profesor Nove zaveze na TEOF in govorništva kot stranskega predmeta, 1950–66 in 1967-68 je bil dekan fakultete. Ko je bila TEOF 1952 izločena iz sistema državnega šolstva, je poskrbel za njeno samostojno delovanje in s tem za njen obstoj. Poleg bibličnih ved je poučeval tudi sociologijo in ustavo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v Ustavodajno skupščino Demokratične federativne Jugoslavije in v Svet narodov Ljudske skupščine FLRJ (1945–49). Cajnkar je pomembno prispeval k ureditvi odnosov med Katoliško cerkvijo in socialistično družbo v Sloveniji, mdr. kot eden od soustanoviteljev in idejni voditelj Cirilmetodijskega katoliškega društva duhovnikov Slovenije ter član oz. predsednik verske komisije pri slovenski vladi po drugi svetovni vojni (1945-74).

Med svetovnima vojnama je pripadal mladokatoliškemu gibanju okrog glasila Križ na gori. 1921 je na ptujski gimnaziji skupaj z Edvardom Kocbekom urejal dijaški list Danica. Sodeloval je v glasilu mariborskih bogoslovcev Lipica (1921-22) ter pri revijah Mladika in Dejanje (1938–40). Bil je glavni urednik publikacij Mohorjeve družbe (od 1952) in lista Nova pot (1949–70) Cirilmetodijskega društva ter odgovorni urednik Bogoslovnega vestnika (1965–73). Nekaj časa je bil sourednik revij Nova mladika in Znamenje, uredniško delo pa je več let opravljal kot član komisije za izdajo slovenskega prevoda Sv. pisma (Maribor, 1958–61), Mohorjevih ljudskih izdaj evangelijev (1972) in apostolskih del (1973).

Pritegnile so ga socialistične ideje, iskal je sobivanje med krščanstvom in novo ideologijo. Nekatere njegove misli so bile pozneje potrjene na Drugem vatikanskem koncilu.

Cajnkar je v izhodišče svojih literarnih del postavljal razpravljanja o človeku in Bogu. Štejemo ga lahko v skupino piscev, ki so nadaljevali realizem 19. stoletja, kot sta bila Fran Saleški Finžgar in Franc Ksaver Meško. Skoraj vse pisateljsko delo je Cajnkar posvetil duševnemu in psihološkemu poglabljanju svojih likov. Označujejo ga kot duhovnega realista: izraziti je želel človekov boj za duhovnost. Ob moraliziranju, sentimentalnosti in pridigarski zanesenjaškosti, ki sledijo realizmu, je v dela vključeval tudi filozofske premisleke – bil je ne le pripovedovalec, ampak tudi mislec in učitelj, ki je gradil na krščanski miselni osnovi. Njegova močna izrazna sredstva so bila dialog, diskusija in meditacija.

Kot biblicist je bil izviren pisec razlag: v biblično teologijo je vpletal filozofijo in spoznanja medsebojno povezoval na skoraj naravoslovni ravni. Bil je samonikel in izviren pisec – v besedilih za strokovno javnost je predvideval predznanje in bil zato zahtevnejši za branje, v besedilih za širše občinstvo pa je bil preprost, humoren, nazoren in slikovit.

Napisal je še številne članke organizacijske in družboslovne narave, zlasti s področja odnosov med Cerkvijo in državo, ter jih objavil v Novi poti, Glasniku SDD, Književnem glasu Mohorjeve družbe, Naših razgledih, Novi Mladiki, Znamenju in Zborniku Teološke fakultete. Napisal je tudi 600 strani poročil in razlag sklepov drugega vatikanskega koncila (objavljeno v Novi poti).

Za svoje delo je prejel več priznanj: 1939 Prešernovo literarno nagrado mestne občine Ljubljana za dramo Potopljeni svet, 1970 književno nagrado mesta Ljubljane in red zaslug za narod z zlato zvezdo. 1976 je postal častni kanonik mariborskega stolnega kapitlja. Bil je tudi član Sveta republike.