Curk, Franc (1949–)

CURK, Franc, konservator, restavrator, slikar, grafik (r. 5. 2. 1949, Ljubljana). Oče Franc Curk, elektrotehnik, mati Zlata Curk, r. Jug, umetnostna zgodovinarka, pesnica, pisateljica. Žena Slavica Erdeljanović Curk, slikarka, hči Marija Curk, slikarka.

1949–80 je živel v Ljubljani, 1980–89 na Vrhniki, od 1989 v Nišu. V Ljubljani je 1964–68 obiskoval gimnazijo, 1968–72 študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) in 1972 diplomiral. 1974 je na ALU končal podiplomski študij konservatorstva in restavratorstva in 1979 doktoriral z disertacijo Interakcije v sistemu pigmentiran namaz - tkani temeljnik iz sintetskih vlaken in njihov vpliv na obstojnost slike. Od 1969 je sodeloval z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije pri restavriranju in konserviranju spomenikov kulturne dediščine ter bil na isti ustanovi 1972–73 zaposlen kot konservator. 1973–74 je deloval kot svobodni umetnik. 1974–91 je bil zaposlen na ALU (1974 je bil izvoljen v naziv asistent, 1980 v naziv docent in 1985 v naziv izredni profesor), kjer je predaval osnove metodologije v konservatorstvu in osnove likovne tehnologije. Kot gostujoči predavatelj je 1987 predaval na osrednji likovni akademiji v Pekingu, 1990 pa na umetniški akademiji (Akademie Minerva) v Groningenu na Nizozemskem. 1991–99 je deloval kot konservator in 1999–2001 kot predstojnik oddelka za konservatorstvo narodnega muzeja v Nišu. 1991–93 je predaval konservatorstvo na visoki šoli za likovno in uporabno umetnost v Beogradu, 1994–96 metodologijo konservatorstva na akademiji za slikarstvo in konservatorstvo srbske pravoslavne cerkve v Beogradu, 1999 konservatorstvo tekstila na podiplomskem študiju konservatorstva na Aristotelovi univerzi v Solunu v Grčiji. 2001–03 je predaval likovno tehnologijo na oddelku za likovno umetnost filozofske fakultete univerze v Nišu, 2003–14 pa kot redni profesor na umetniški fakulteti v Nišu grafiko in slikarsko tehnologijo. 2014 se je upokojil. Do 2018 je na isti instituciji honorarno predaval grafiko in grafiko s tehnologijo. 1992 mu je srbsko konservatorsko društvo na pobudo narodnega muzeja Niš podelilo naziv muzejskega svetnika – konservatorja in restavratorja. Je član več likovnih in konservatorskih društev.

Vodil je konservatorsko-restavratorska dela v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Črni Gori, Srbiji, Grčiji in za zasebno zbirko v Švici. Vodil je odkrivanje fresk v Bolfenkovi oz. Lurški kapeli na Svetih Gorah nad Bistrico ob Sotli (1970), na fasadi kartuzijanskega samostana Žiče (1971), v podružnični cerkvi (p. c.) Svetih treh kraljev pri Benediktu v Slovenskih goricah (1972), konservatorska dela na zbirki Draginje in Voje Terzić (1977–86), na tekstilnih spomenikih v samostanu Hilandar na Sveti Gori v Grčiji (1981–2014), restavriranje muzejskih eksponatov nacionalnega muzeja v Hercegnovem (1986), konserviranje fresk v cerkvi samostana sv. Matere Božje v Sićevem (2015) in ikonostasa v cerkvi sv. Nadangelov v Nišu (2017). Restavriral in konserviral je več kot 13.000 spomenikov premične kulturne dediščine, predvsem tkanine, slike in ikone. Izumil je nove metode konserviranja in restavriranja del na papirju (risba, akvarel, grafika) in tkanini, ki so danes splošno priznane in uveljavljene.

Njegov likovni opus tvorijo slikarska in kiparska dela v tehnikah olja, akrila, kolaža, keramike, ambientalna in računalniška umetnost, v kateri kombinira klasične grafične tehnike z računalniškim programiranjem. Slogovno sega od akademizma, hiperrealizma, pop arta in strukturalizma, geometrijske abstrakcije in oparta do elektronske umetnosti in kinetične grafike, pri čemer je razvil lastno likovno govorico simbolov in znakov, ki temelji na racionalnem, analitičnem in likovno-tehnološkem pristopu. Pogosto združuje risbo, sliko in grafiko, vsaki izbrani liniji in barvi da svojo psihološko in likovno vrednost. Dela učinkujejo premišljeno, natančno in umirjeno ter izražajo red v vsebini in kompoziciji. Upodablja vsakdanje predmete z začetka industrijske dobe in izseke iz narave, s katerimi obravnava odnos do narave in ljudi. Predmet sredi kompozicije, ki je največkrat svobodno interpretiran, obda z geometrijskimi elementi, črkami, grafizmi, križi itd. Z računalniškimi tehnikami pretvarja grafike tudi v 3D-oblike oz. v objekte.

Sodi med pionirje računalniške umetnosti. Raziskoval je uporabo sodobnih elektronskih sredstev v likovni umetnosti, npr. faks, računalnik, video, holografijo, tehnologijo tekočih kristalov, pri čemer je bilo njegovo glavno vodilo iskanje likovnega ravnotežja. Kinetična grafika, ki predstavlja začetke računalniške animacije, velja za njegov izum.

Njegove umetnine so v več javnih in zasebnih zbirkah. Je avtor knjig, esejev in likovnih kritik na temo konservacije tekstila, likovne tehnologije, tabelnega slikarstva, grafike in grafičnih tehnik ter avtor prevodov.

Za svoja dela je prejel številna priznanja in odkupne nagrade, mdr. 1972 študentsko Prešernovo nagrado, 1973 in 1974 tretjo nagrado na ex temporu v Piranu, 1989 priznanje Ars Electronic v Linzu, 1989 priznanje na četrtem mednarodnem bienalu Print Exhibit v Taipeju na Kitajskem, 1990 na Digitartu v Budimpešti prvo nagrado za kinetično grafiko, 1991 zlato iglo Društva likovnih umetnikov Srbije in Zveze likovnih umetnikov Vojvodine, 1996 najvišje stanovsko priznanje društva konservatorjev Srbije za konservatorsko delo in 2012 veliko nagrado Art Centra na mednarodni razstavi Realno – nadrealno v Beogradu.