Černe, Peter (1931–2012)

ČERNE, Peter (rojstno ime Peter Josip Černe), kipar (r. 16. 6. 1931, Ljubljana; u. 15. 9. 2012, Ljubljana). Oče Josip Černe, sodnik, mati Jožefa Černe, r. Kumer.

Sprva je njegova družina živela v Škofji Loki, po 1939 v Črnomlju, kamor je bil oče službeno premeščen. Po koncu druge svetovne vojne so se preselili v Ljubljano, kjer je Černe obiskoval osnovno šolo in končal gimnazijo. Po opravljeni maturi se je 1950 vpisal na kiparstvo na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti in 1955 diplomiral pri Zdenku in Borisu Kalinu ter pri slednjem 1957 končal specialko za kiparstvo. Kmalu zatem je s štipendijo Moše Pijade odšel na izpopolnjevanje v Pariz in London. 1958–64 je bil likovni pedagog: 1958–59 je poučeval na Osnovni šoli Polje, 1959–64 na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Od 1964 je bil v svobodnem poklicu. 1972–73 je bil predsednik Društva likovnih umetnikov Slovenije.

S kiparstvom se je srečal že kot dijak, ko je pomagal Jakobu Savinšku pri izdelavi spomenika NOB v Novem mestu. Začetno obdobje so zaznamovala dela v glini in mavcu. Opazni so vplivi naivnega in primitivnega (npr. kolosi z Velikonočnega otoka), slovenskega srednjeveškega in antičnega kiparstva. Njegova stilizirana figuralika je konec petdesetih let 20. stoletja prešla v abstraktno formo pogrebcev z venci (Pogrebci). Tedaj se je usmeril k lesu, tudi različno ožganem (črn) in zaznamovanem z grafizmi, ter ga večkrat kombiniral s kovino (bakrom, medenino). Monumentalno različico je realiziral 1961 na prvem mednarodnem simpoziju kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki. 1960 se je priključil umetniški skupini Be-54, ki je sledila sočasnim mednarodnim umetniškim smernicam, in skupaj z njo razstavljal. Naslednje desetletje je njegov opus zaznamovala abstraktna figuralika. 1962 sta si z Janezom Boljko v ateljeju pokojnega Savinška v Rožni dolini uredila livarno, kmalu zatem se je izpopolnjeval v umetniški livarni v Veroni. Na novo vzpostavljena livarna mu je omogočala delo s kovinami. Po vzoru viteških oklepov in ogrinjalso nastajale skulpture, katerih abstraktna antropomorfna jedra iz lesa je ogrnil s kovinsko ploskvijo (npr. Plašč, 1963; Menihova kuta, Dvoglavi, 1965; Triglavi vitez, 1967). Sedemdeseta leta 20. stoletja so bila v Černetovem delu prelomna. Ponovno se je vrnil k lesu (npr. Razgovor, Družina, 1973), učinek svetlečega se ogrinjala pa je dosegel s pozlatitvijo lesenih ploskev (npr. Nuna, 1971). Nastajala je tudi bronasta mala plastika (npr. Prijateljici, 1975), motivno temelječa na fantazijskih figurinah, ki jih zaznamuje kvišku vzpeta vegetativna rast (npr. Trta, 1970; Velika gratulantka, 1983). Sredi sedemdesetih let je v naslonu na starejše polihromirano leseno kiparstvo začela nastajati barvana lesena vegetabilno-antropomorfna plastika, ki jo je spodbudila baročna umetnost. Od poznih osemdesetih let 20. stoletja je delal predvsem v barvani glini. Dela zaznamuje baročno-rokokojska razgibana govorica. Brstenje in kipenje oblik je črpal iz ljudske keramike in kaktusov ter dela prežel z igrivostjo in humorjem. Osnovni motiv zadnjega obdobja je bila fantazijska istrska in kraška pokrajina, ki jo je upodobil v t. i. poprsjih pokrajine, kot jih je imenoval. Oblikovno izhodišče imajo v skulpturi Nuna, pomemben je bil tudi vpliv istrskega gotskega slikarstva z upodobitvami gričevnate krajine in antropomorfnih tihožitij Giuseppeja Arcimbolda. Kipar, ki si je 1965 v Grožnjanu v Istri uredil hišo za bivanje in atelje in je istrsko pokrajino občudoval, je formo portretnega poprsja uporabil za upodobitev krajine skupaj z nebom v samostojni obli plastiki, kar je novost v kiparstvu. Večkrat je obravnavana humorno: hrib je postal žensko poprsje, glava je zbito naselje hišic, nebo velik klobuk.

Zlasti v zadnjem obdobju Černetovega ustvarjanja se je pojavila krščanska motivika. S svojimi deli je opremil več sakralnih prostorov doma in v tujini, npr. 1997 je s kipi in reliefi iz barvane žgane gline opremil cerkev sv. Martina v Brjah (Mrtvaški ples/Spomin na mojstra iz Kastva, 1990; Razpelo/Hommage za Gardoša, 1991; Razpelo/Križani, 1993; Marija Grozdna, 1997; Pietà, 1997; križev pot, 1997; sv. Vincenc Saragoški, 1998; sv. Martin, 1999; Izgon iz raja, 2003).

Izdelal je lutke za predstavo Mali princ (1979, Lutkovno gledališče Ljubljana) in sodeloval pri lutkovni operi Zvonik v oblaku (2007, Gledališče Koper). Oblikoval je več skulptur, ki jih podeljujejo kot nagrade.

O svojem delu je obširneje pisal v katalogu njemu posvečene retrospektivne razstave 2003.

V petdesetih letih 20. stoletja se je ukvarjal tudi z atletiko in dosegel nekaj vidnejših uspehov.

Prejel je več nagrad, npr. 1957 študentsko Prešernovo nagrado, 1962 drugo nagrado na temo NOB v Ljubljani, istega leta v Slovenj Gradcu nagrado na razstavi Gozd in les v likovni umetnosti, 1966 prav tam priznanje mednarodne žirije na razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi in tretjo nagrado v Mariboru na natečaju za spomenik revoluciji. 1968 je dobil tretjo nagrado na VII. mediteranskem bienalu v Aleksandriji v Egiptu, 1969 nagrado Prešernovega sklada za kiparska dela, razstavljena v Škofji Loki 1968, ter odkupno nagrado na natečaju za spomenik Borisu Kraigherju v Ljubljani. 1970 je dobil nagrado na natečaju za spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani, 1995 pa drugo nagrado na prvem slovenskem trienalu satire in humorja Aritas v Šmarju pri Jelšah.