Dvoršak, Henrik (1952–)

DVORŠAK, Henrik, gospodarstvenik (r. 16. 2. 1952, Celje). Oče Herman Dvoršak, strojni tehnik, mati Nada Dvoršak, r. Jošt, krojačica. Sin Simon Dvoršak, dirigent, glasbeni pedagog.

Otroštvo je preživel v Celju, kjer je zaključil osnovno šolo, nato pa šolanje 1966–70 nadaljeval na I. gimnaziji v Celju. 1970–74 je študiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani in diplomiral 1975. Strokovno se je izpopolnjeval na Šoli za poslovodne kadre v Škofji Loki 1977–78. 1985 je opravil izpit za odgovornega projektanta pri Inženirski zbornici Slovenije. Dejavno se je ukvarjal s športom in bil 1969–70 član gimnazijske atletske reprezentance. V mladosti je bil večkratni slovenski republiški prvak v atletiki v vseh kategorijah v mlajši mladinski, mladinski in članski ekipi (1968–77) ter jugoslovanski prvak v vseh kategorijah, mdr. trikratni jugoslovanski prvak v sprintu, in sicer 1968 v mladinski ter 1970 in 1971 v članski ekipi. Vojaški rok je služil v šoli rezervnih oficirjev v Zadru in na Vrhniki 1976–77.

1975–77 je opravljal delo konstrukterja pri EMO TOZD Tovarna kotlov v Celju, nato je 1977–85 zasedal direktorsko mesto pri istem podjetju. Oblikoval je mlado, delavno ekipo, ki se je poslovno in tehnično povezala s proizvajalcem energetske opreme iz Nemčije (Omnical Gmbh iz Ewersbacha). V času njegovega vodenja se je EMO TOZD Tovarna kotlov od majhnega proizvajalca kotlov povzpela med največje ponudnike energetske opreme za kurjenje z lesno biomaso do moči 50 MW v Evropi. Ob tem so zgradili sodobno tovarno energetske opreme v Šentjurju in usposobili okrog šestdeset tehničnih strokovnjakov s področja energetike. 1985–86 je bil Dvoršak pri EMO Celje vodja inženiringa, 1986–90 pa je bil predsednik poslovodnega odbora pri Gorenju Procesna oprema, d. o. o. V okviru te funkcije je soustvarjal programsko in razvojno preobrazbo celotnega poslovnega sistema Gorenje. 1990–91 je bil vodja inženiringa in zastopstev pri Gorenju Commerce, d. o. o., nato pa je sprejel ponudbo vodstva koncerna Max Weishaupt GmbH iz Nemčije, ki je 1992 postavilo sedež hčerinskega podjetja v Celju, kar je bila prva naložba v stoodstotni lasti tujega kapitala v samostojni Sloveniji. Dvoršak je bil 1992–2014 direktor podjetja. V tem času je Weishaupt Celje, d. o. o., ustanovil še hčerinska podjetja v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu ter zastopstvo v Skopju. Podjetje je 2004 pod Dvoršakovim vodstvom prejelo celjski bronasti grb. 2014–16 je bil samozaposlen, nato se je upokojil.

Bil je podpredsednik Odbora za racionalno koriščenje energije pri Gospodarski zbornici Slovenije (1982–86), 2006–10 član in podpredsednik Slovensko-nemške gospodarske zbornice ter predsednik strokovnega sveta Atletskega društva Kladivar (1984–88). Bil je tako podpredsednik (1992–94) kot predsednik (1994–96) Atletskega društva Kladivar, član upravnega odbora Atletske zveze Slovenije (1994–98), član Športne zveze Celja (1993–2000), član upravnega odbora Kegljaškega kluba Miroteks Celje (2001–16), član upravnega odbora Kluba podjetnikov in managerjev Zlatorog Celje (2001–05), predsednik Kluba podjetnikov in managerjev Zlatorog Celje (2005–15), od 2015 predsednik nadzornega sveta Kluba podjetnikov in managerjev Zlatorog Celje, ustanovni član (1997), član (1997–2001) in predsednik (2002–03) Rotary kluba Celje, ustanovni član (2007) in predsednik (2016–17) Rotary kluba Barbara Celjska ter od 1998 ustanovni član Društva ljubiteljev umetnosti Celje in član.

Dvoršak je v gimnaziji 1970 dobil republiško priznanje za uspeh in športno dejavnost, 2004 priznanje IS Občine Celje za zasluge pri izgradnji tovarne energetske opreme Šentjur, 2010 pa zlato priznanje Slovensko-nemške gospodarske zbornice.