Cvitkovič, Jan (1966–)

CVITKOVIČ, Jan, filmski in televizijski režiser, scenarist, igralec (r. 20. 9. 1966, Ljubljana). Partnerka Irena Kovačević, igralka.

Rodil se je v Ljubljani, prvi dve leti preživel v Vipavi, nato se je družina preselila v Tolmin, kjer je obiskoval osnovno šolo. Naravoslovno-tehnično gimnazijo je končal v Idriji, nato pa se je vpisal na Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani (smer fizika), po enem letu je študij opustil, odšel na daljše popotovanje ter se po vrnitvi v Slovenijo vpisal na študij arheologije, ki ga je dokončal 1999.

Cvitkovič je v filmski svet vstopil 1995 s prijavo na razpis prvega Grossmanovega scenarističnega natečaja, kjer je osvojil nagrado za scenarij Rop stoletja. Po njem je v režiji Urške Kos (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) nastal diplomski film Rop stoletja (1998), ki je v Celovcu (10. Juvenale, 1999) prejel bronasto nagrado za najboljši film. 1997 je za igrano-dokumentarno izobraževalno oddajo Odklop (1997–99) napisal nekaj scenarijev. Z Janezom Burgerjem je nato tudi na RTV Sloveniji iskal priložnost za filmsko ali televizijsko ustvarjanje. Uredniku Jaroslavu Skrušnyju sta predlagala TV inscenacijo o študentskem življenju, ki jo je Skrušny sprejel. 1999 sta napisala scenarij za celovečerni igrani film V leru, v katerem je Cvitkovič tudi nastopal v glavni vlogi kot Dizi. Minimalistično zasnovana zgodba je temeljila na igri, ki je pogosto improvizirana ter temelji na dolgih in intenzivnih igralskih pripravah v sodelovanju z Natašo Burger (v filmu igra Marino). Te priprave so se izkazale kot ključen način dela, ki ga je Cvitkovič obdržal v vseh svojih naslednjih filmskih stvaritvah s ciljem, da igralci odvržejo svoj racionalni pogled na stvari. 2001 je po svojem scenariju režiral prvi celovečerni igrani film Kruh in mleko v produkciji Vertigo (koprodukcija RTV Slovenija, VPK - Videoprodukcija Kregar in E-motion film). V objemu temne atmosfere Tolmina film govori o ljubezni skozi prizmo zgodbe o zdravljenem alkoholiku Ivanu (Peter Musevski), ki odpove kot družinski oče in dobronamernosti navkljub prinese propad družini. V produkciji RTV Slovenija je 2002 v sodelovanju z Igorjem Cvitkovičem napisal scenarij za humoristično TV nanizanko v petih delih Daleč je smrt, ki jo je tudi režiral. Naslednje leto je v tekmovalni sekciji Corto Cortissimo v Benetkah premierno predstavil minimalističen film Srce je kos mesa (2003, produkcija Studio Arkadena). Cvitkovič v kratkem igranem filmu govori o mesarju (Primož Petkovšek), ki se zaljubi v dekle (Mojca Fatur) na avtobusu, opusti verbalni dialog in pretirano mimiko ter tako ustvarja čustveno nabit utrinek v življenju malega človeka.

Po uspehu filmov V leru ter Kruh in mleko je z Janezom Burgerjem 2003 ustanovil neodvisno filmsko produkcijo STARAGARA. Prvi film v produkciji Staregare je Cvitkovičev drugi celovečerni igrani film Odgrobadogroba (2005), ki je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v San Sebastianu (Španija). Črna komedija je preplet preprostih ljudi, ujetih v nesrečnih zakonih in izkrivljenih odnosih. Ob odlični fotografiji Simona Tanška Cvitkovič osmišlja življenje (malih) ljudi ter odkriva njihovo zakoreninjenost v zemlji in nebu. Realistično vzpostavlja lik malega človeka ob vedno prisotni smrti in ga skozi njegovo zmožnost ljubezni povzdigne v junaka. Kot taki ljudje pravico vzamejo v svoje roke in plačajo ceno življenja za vrednoto ljubezni. Cvitkoviča v tej črni komediji zanima impresija. Kratki igrani film Vem v produkciji Staregare tako označuje Cvitkovičev (režija, scenarij) popoln prehod v impresijo, v eksperimentalni film, očiščen dialoga, naracije in linearne zgodbe. 2008 je bil film premierno predstavljen na festivalu v Locarnu in na Sarajevskem filmskem festivalu. V isti produkciji je 2009 nadaljeval iskanje neizrekljivega s potovanjem v središče stvari v kratkem eksperimentalnem filmu To je zemlja, brat moj. 2010 je niz igranih filmov prekinil z dokumentarnim, po scenariju Mitje Čandra in Irene Kovačević je režiral svoj prvi dokumentarni film Totalni gambit (2010) o šahovskem geniju Albinu Planincu. 2011 se je v tretjem celovečernem filmu Archeo (scenarij, režija) v produkciji Staregare (koprodukcija Transmedia, Inforg Studio, RTV Slovenija) vrnil k eksperimentu in iskanju čistega filma z odmikom od naracije, da bi se skozi podobe, atmosfero približal čutenju bivanja ter prvinskega odnosa med moškim, žensko in otrokom. Še korak dlje v raziskovanju iracionalnega ter odnosa med moškim, žensko in stvarjenjem (otroka) pa stopi v futurističnem kratkem igranem filmu Sto psov (scenarij, režija) v produkciji Tramal Films (koprodukcija Staragara, RTV Slovenija). 2013 je bil povabljen na Beneški filmski festival, kjer je v omnibusu Venice 70 : Future Reloaded sodeloval s kratkim filmom Bil sem otrok (scenarij, režija). Cvitkovičevo afiniteto do komičnega najdemo že V leru in Odgrobadogroba, a komedijo kot žanr je izbral šele v svojem četrtem celovečernem igranem filmu Šiška deluxe (2015) v produkciji Perfo. Istega leta se je na 18. festivalu slovenskega filma predstavil s kratkim filmom Ljubezen na strehi sveta.

2015 se je prvič predstavil gledališki publiki, in sicer kot režiser in soavtor z avtorskim projektom Otroci Adama in Eve v produkciji SNG Nova Gorica. Tudi v gledališču se je odmaknil od klasične narativnosti, da bi nagovoril gledalčevo podzavest prek intuitivnih sanj. Kot pri filmu se je tudi tu oprl na intenzivne vaje in improvizacijo.

2016 se je vrnil k filmu s kratkim igranim filmom Ribolov in nato 2017 s svojim petim celovečernim igranim filmom Družinica. Socialnokritični film izpostavlja absurdnost socialne pomoči, ki temelji na prihodkih izpred dveh let in tako družine pušča brez socialne pomoči. S tem filmom se je vrnil k narativnosti, k vsakdanjim tragedijam, kot jih je že pokazal v filmu Kruh in mleko. V Družinici je vzniknil tudi nov junak, otrok. 2018 je v produkciji Staregare (koprodukcija Solisticij, Založba Beletrina in Zvokarna) naredil kratek igrani film Versopolis (scenarij, režija). Režiral je tudi več videospotov glasbenikov (Vlado Kreslin, Edo Maajka, Rodoljubac idr.).

Še preden se je pričel ukvarjati s filmsko umetnostjo, je Cvitkovič pisal pesmi. 2008 je izdal svojo prvo pesniško zbirko Lačna žival.

Od 2001 je član žirij na mednarodnih filmskih festivalih (Sarajevo, Locarno, Gijon, Miami, Hercegnovi, Skopje, Varšava, Cinema Without Borders' Bridging The Borders Award (Los Angeles), Palm Springs).

Prejel je številne nagrade kot scenarist, režiser in igralec, mdr. je prejemnik nagrade zlata ptica (1999) za film V leru, nagrado lev prihodnosti (Lion of the Future) za najboljši prvenec na filmskem festivalu v Benetkah (2001) in nagrade Prešernovega sklada (2003) za celovečerni igrani film Kruh in mleko. Za vlogo Dizija v filmu V leru je prejel nagrado Stopov igralec leta (1999), nagrado Yves Montand za najboljšega igralca v Kijevu (1999) ter nagrado za najboljšo moško vlogo v Cottbusu in v Moskvi (2000). 2002 je kot televizijski režiser prejel nominacijo (Prix Italia, Palermo) za nanizanko Daleč je smrt. 2003 je prejel nagrado za najboljši kratki film Srce je kos mesa v Gijonu, 2005 pa je za celovečerni igrani film Odgrobadogroba prejel številne nagrade: na španskem festivalu San Sebastian (Altadis za najboljšega mladega režiserja), na varšavskem CentEast festivalu (Warsaw screening Award for Best Film), na nemškem festivalu Eastern European Cinema v Cottbusu (nagrada za najboljši film po mnenju festivalske žirije, nagrada za najboljši film po mnenju ekumenske žirije), v Torinu (nagrada za najboljši film po mnenju festivalske žirije, nagrada za najboljši scenarij), na mednarodnem festivalu LIFFe v Ljubljani (posebna nagrada žirije) in na 8. festivalu slovenskega filma v Portorožu (vesna za najboljši celovečerni film). 2006 je prejel še nagrado Silver Taiga na festivalu(Dukh ognya) v Khanty Mansiysk (Rusija), v Sofiji (Bolgarija) nagrado za najboljši balkanski film po mnenju žirije bolgarskih filmskih kritikov, na festivalu Tróia (Setúbal, Portugalska) nagrado srebrni delfin in posebno nagrado evropskega združenja umetniških kinematografov (C.I.C.A.E.), na festivalu v Paliću (Srbija) nagrado zlati stolp za najboljši film festivala, na festivalu International Film Celebration (Pécs, Madžarska) nagrado občinstva za najboljši film, na mednarodnem filmskem festivalu Tofifest (Toruń, Poljska) posebno nagrado žirije in nagrado Zigmunz Kałużyński za izjemen filmski dosežek ter na festivalu Noordelijk (Leeuwarden, Nizozemska) nagrado študentske žirije za najboljši film.

Za kratki igrani film Vem je 2008 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado za najboljši kratki igrani film. 2011 je za Archeo na istem festivalu prejel vesno za najboljši film in najboljšo režijo, v Innsbrucku pa nagrado Filmpreis des Landes Tirol za najboljši celovečerni igrani film. Za Šiška deluxe (2015) je v Cottbusu prejel nagrado občinstva. Za kratki film Ljubezen na strehi sveta je 2015 prejel štiri vesne na Festivalu slovenskega filma (mdr. za kratki film in režijo). Družinica je 2017 na Festivalu slovenskega filma prejela tri vesne ter posebno nagrado v Zagrebu in Beogradu.