Cukale, Jože (1915–1999)

CUKALE, Jože, misijonar, pesnik (r. 27. 4. 1915, Vrhnika, Nova vas; u. 21. 10. 1999, Kalkuta, Indija, pokopan na redovnem pokopališču Dyan Ashram). Oče Jože Cukale, krojač, mati Marija Cukale, delavka na kmetiji.

Cukale se je rodil kot četrti otrok. Imel je šest sorojencev, štiri sestre in dva brata. Njegov ded je bil z očetom Ivana Cankarja soustanovitelj vrhniške čitalnice. Po ljudski šoli v Vrhniki je Cukale končal Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Objavljal je pesmi v revijah Mladika ter Dom in svet, pisal je v dijaško literarno glasilo Domače vaje, udejstvoval se je v dramskem krožku, sodeloval in pisal je pri dijaškem in študentskem krožku Vrhnika, ki je izdajalo glasilo Močilnik. Literarno delo je nadaljeval tudi med študijem. S prijateljem Francetom Kunstljem je zasnoval leposlovni zbornik Mlada setev. Aktiven je bil tudi v bogoslovskem socialnem krožku, ki je nudil pomoč revežem. Bogoslovje je končal 1940 in prevzel mesto kaplana v Gornjem Logatcu, kjer je ostal vse do konca druge svetovne vojne. Maja 1945 se je pred novim političnim režimom umaknil čez Ljubelj in prišel v taborišče v Trevisu. Oba njegova brata sta bila ubita v Kočevskem rogu. Po letu dni službovanja v treviški škofiji je odšel na duhovne vaje v Rim, kjer se je odločil za azijske misijone. Za vstop k jezuitom je zaprosil poleti 1946 in decembra vstopil v noviciat v Longinu pri Vicenci. Po dveletnem noviciatu je bil najprej poslan za kaplana v mednarodno begunsko taborišče Pagani južno od Neaplja, 1950 pa je z ladjo iz Genove odpotoval v Bengalijo in se nastanil v kalkutskem univerzitetnem kolegiju. V bengalski misijon je prišel kot zadnji misijonar, saj Indija tujih misijonarjev ni več sprejemala. Cukaletove misijonske postaje v Indiji so bile predvsem Kidderpur, Baidiapur in Keorapukur. V Slovenijo se je vrnil štirikrat, prvič 1971, zadnjič 1998, leto dni pred smrtjo, skupaj s škofom tamkajšnje škofije in provincialom iz Indije.

Cukaletovo delo je večplastno, deloval je kot duhovnik, misijonar, socialni delavec, pesnik in slikar. Pomagal je ljudem v skrajni revščini v kalkutskem predmestju Keorapukur, kjer je vodil na novo ustanovljeno župnijo in se pri svojem delu povezal tudi z Materjo Terezijo. Pomagal je pri ustanovitvi bolnišnice za jetične bolnike, pri izgradnji lokalne šole, tamkajšnjim prebivalcem je skupaj z drugimi misijonarji pomagal pri organizaciji izkopavanja osuševalnih jarkov in gradnji ribogojnic, ustanovil je center za zasvojence z alkoholom in mamili. 1991 je za eno leto šel v Armenijo, kjer je pomagal organizirati pomoč po hudem potresu. Izbor njegovih pesmi je mdr. izšel v knjigi Naj se te s pesmijo dotikam, ki je izšla 1994. Ljubiteljsko se je ukvarjal tudi s slikarstvom, izkupiček od prodaje slik pa je namenil za pomoč najrevnejšim predelom Kalkute. Župnišče na Vrhniki ima v spomin nanj Cukaletovo dvorano, ljubljanski jezuiti pa Cukaletovo spominsko sobo.