Cooper, Henry Ronald (1946–)

COOPER [kúper], Henry Ronald (Henry R. Cooper Jr.), slavist, literarni zgodovinar, prevajalec (r. 30. 9. 1946, New York, Združene države Amerike). Oče Henry Ronald Cooper senior, menedžer, mati Helen Elizabeth Cooper, r. Ahles. Partner Vincent J. Liotta, profesor opernih študij.

Izobrazbo je pridobil v rojstnem New Yorku: junija 1967 je pridobil bakalavreat iz ruske literature na mestnem kolidžu v New Yorku (City College of New York); študij je nato nadaljeval na tamkajšnji univerzi (Columbia University), kjer je magistriral iz ruske literature (1969) in doktoriral iz slavistike (1974). Med študijem je bil kot jezikoslovec posebni agent za protiobveščevalno dejavnost.

Predavateljsko pot je pričel na univerzi v Evanstonu (Northwestern University, Illinois), kjer je 1974–81 predaval slovansko književnost in ruščino. Profesuro je pridobil na univerzi v Indiani (University Indiana), kjer je učil ruščino in južnoslovanske jezike: 1981 je pridobil naziv izredni profesor, 1991 naziv redni profesor, 2010 je bil imenovan za zaslužnega profesorja (professor emeritus).

Na univerzi v Indiani je opravljal številne funkcije: 1987–91 je bil direktor inštituta za ruske in vzhodnoevropske študije (Russian and East European Institute), vršilec dolžnosti dekana mednarodnih programov (1991–92), predstojnik oddelka za slovanske jezike in književnosti (1991−2003).

Cooper je predstavnik široko profilirane ameriške slavistike tako v geografskem kot tematskem oziru. Pri proučevanju slovenskih pisateljev so ga zanimali njihovi kulturni stiki in tuji zgledi ter povezave s predhodnimi zgodovinskimi obdobji, a tudi njihova avtentična izpovedna moč. Tako je raziskoval vplive Torquata Tassa na dela Franceta Prešerna in njegove pesnitve Gerusalemme liberata (1575) na Krst pri Savici. V svoji interpretaciji Prešernove poezije je uveljavljal hipotezo o pesnikovi ljubezenski travmi. Kot ključno Prešernovo vodilo je videl ambicijo preseganja meje narodne zaprtosti in kulturne samozadostnosti, kar je pogoj za kulturno preživetje številčno majhnega naroda. Cooper je tuje vplive proučeval tudi pri Otonu Župančiču; zanimali so ga vplivi ameriškega pisatelja Walta Whitmana ter sorodnosti v razumevanju odnosa med narodno skupnostjo in človeštvom. Whitman je v svojih delih zajel ameriškega duha države po državljanski vojni, Župančič pa je bil vodilni slovenski poet svoje dobe na prehodu iz ene mnogonarodne države (Avstro-Ogrske) v drugo (Kraljevina SHS). Cooper je izpostavil temeljno vprašanje obeh ustvarjalcev – dilemo med zavezanostjo narodni posebnosti in odprtostjo svetovljanstvu. Pri Župančiču je proučeval idejo narodne samobitnosti, utrjeno ob Whitmanovih pogledih, zanimala ga je torej adaptacija ameriškega pogleda na nacionalnost v slovenskem prostoru, ki je privedla do razčiščevanj slovenskega kulturnega vprašanja na začetku tridesetih let 20. stoletja.

Zanimali so ga slovenski pisatelji in pesniki 20. stoletja različnih generacij in usmeritev: od Prežihovega Voranca, Danila Lokarja, Edvarda Kocbeka, Franca Papeža, Igorja Torkarja prek Vitomila Zupana do Kajetana Koviča, Tomaža Šalamuna in Aleša Debeljaka. Dognanja o njih je objavljal v revijah World literature today in Slavic review.

Sodeloval je pri velikem projektu društva The Society for Slovene Studies, ki je ob praznovanju 400. obletnice smrti Primoža Trubarja pripravilo zbornik o pomenu protestantizma za razvoj slovenskega jezika in kulture. Cooper je označil kulturnozgodovinska izhodišča slovenskega protestantizma in vlogo Trubarja v gibanju.

Poleg znanstvenega dela je tudi prevajalec – izdal je dvojezično antologijo slovenske literature ter antologijo bolgarske in hrvaške literature. Še posebej pomemben je kot prevajalec Prešerna v angleščino.

Je član (tudi nekdanji predsednik) Society for Slovene Studies in mnogih drugih združenj ter dobitnik več pomembnih štipendij.

Za znanstveno delo je prejel ameriška, slovenska in jugoslovanska priznanja, med njimi red jugoslovanske zastave z zlato zvezdo (1989) in zahvalo Vlade RS (1992), 1995 je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Univerza v Indiani mu je podelila nagrado Johna W. Ryana za mednarodne zasluge (1994) in mu podelila naziv profesor emeritus (2010). 2012 mu je inštitut za ruske in vzhodnoevropske študije (Russian and East European Institute) univerze v Indiani podelil nagrado za življenjsko delo (Distinguished Service Award).