Čok, Radovan (1949–)

ČOK, Radovan, direktor fotografije, snemalec, fotograf (r. 6. 11. 1949, Trst, Italija).

Osnovno šolo je 1957–64 obiskoval v Luciji in Piranu, kjer je obiskoval tudi gimnazijo (1965–68). V slovenskem prostoru takrat še ni bilo mogoče študirati fotografije, za katero se je zanimal, zato si je izbral študij tehnične vzgoje in kemije na Pedagoški akademiji v Ljubljani (1969–71), ki je vključevala tudi enosemestrski predmet Fotografija. 1971 se je začel praktično ukvarjati s fotografijo, najprej amatersko, nato profesionalno kot fotoreporter. 1974–79 je bil aktiven v Ateljeju animiranega filma kino klubu Koper.

1980 je postal član Društva slovenskih filmskih delavcev (danes Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev). Je eden izmed ustanovnih članov Združenja slovenskih filmskih snemalcev (2000), 2008–12 je bil predsednik združenja. Kot direktor fotografije se je podpisal pod dvajset celovečernih igranih filmov, šestintrideset dokumentarnih filmov, dvainsedemdeset kratkih igranih filmov, poleg teh pa je soustvaril več naročenih predstavitvenih in industrijskih filmov ter glasbenih spotov (okoli šestdeset). Sodeloval je z režiserji, kot so Franci Slak, Miran Zupančič, Goran Vojnović idr., tudi tujimi.

Po odsluženem vojaškem roku 1976 je začel delovati kot pedagog pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti (JSKD), s katerim sodeluje še danes. 1986–94 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo predaval predmet Kamera za režiserje. Na Inštitutu in akademiji za multimedije je 2000–03 deloval kot predavatelj. Na umetniški gimnaziji Nova Gorica je bil 2001–08 nosilec predmeta Filmska in videodelavnica, od 2008 je predavatelj na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici (danes Akademija umetnosti). 2014 je izdal priročnik Kako ujeti gibljive podobe.

Od 2012 sodeluje pod okriljem Slovenskega filmskega arhiva pri restavriranju slovenske filmske dediščine. Upokojil se je 2017.

V času študija na akademiji, kjer je pridobil znanje iz kemije in pedagoškega poučevanja, je v Slovenski kinoteki spoznaval razvoj filma in njegov ustroj. V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se je začel profesionalno ukvarjati s fotografijo, je bilo fotografov malo, največ so zaslužili z reportažnimi fotografijami za časopise. Ukvarjal se je tudi z umetniško fotografijo in razstavljal. Poleg samostojnih razstav v različnih galerijah (med njimi je bila najodmevnejša v galeriji Meduza v Kopru 1979) je razstavljal tudi na skupinskih razstavah (mdr. na Likovni akademiji Abitanti 99, Koper, 1990; Kabinet slovenske fotografije Kranj). 1974–79 je bil član ter skupaj z Marjanom Tomšičem in Konijem Steinbacherjem nosilni steber Ateljeja animiranega filma kino kluba Koper, s katerim so posneli več eksperimentalnih filmov in se udeleževali mednarodnih in državnih festivalov ter prejeli več nagrad.

Najbolj ga je pritegnila alternativna filmska scena, ki je pomenila prostor iskanja novih izraznih sredstev. Filmska tehnologija se je naglo spreminjala, Čok pa je zvesto sledil spremembam, se redno samoizobraževal in znanje prenašal tudi na študente.

Njegove posnetke opisujejo kot umirjene in natančne, a spontane in žive. Njegov občutek za filmičnost prizora se lepo izrazi pri dokumentarnih filmih. Po naročilu RTV Slovenija je napisal scenarij in režiral nekaj dokumentarnih filmov (Poročnik bojne ladje Sergej Mašera, 2014; Branimir Tuma, 2014).

1979 je prejel nagrado zlata ptica za izjemne umetniške dosežke. Dvakrat je prejel Badjurovo nagrado za najmlajšega snemalca na Tednu domačega filma v Celju (1984, 1988), na Slovenskem filmskem maratonu Portorož je 1993 prejel srebrno Badjurovo nagrado za fotografijo (Maruška, režija Mitja Novljan). Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je 1999 prejel Kodakovo nagrado za fotografijo (Kratka himna domovini, režija Boris Palčič), 2001 pa nagrado vesna za najboljšo fotografijo in Kodakovo nagrado za najboljšo fotografijo (Barabe!, režija Miran Zupančič). Za ustvarjanje in pedagoško delo na področju sedme umetnosti je za 2021 prejel srebrno plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.