Ciglenečki, Jan (1980–)

CIGLENEČKI, Jan, filozof (r. 23. 9. 1980, Šempeter pri Gorici). Oče Slavko Ciglenečki, arheolog, mati Vlasta Kušterle Ciglenečki, pedagoginja. Sestra Živa Ciglenečki, violinistka, teta Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Na študij filozofije in germanistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL) se je vpisal 1999 in 2005 diplomiral.

V času doktorskega študija (2005–14) je bil štipendist različnih fundacij in organizacij. V tistem obdobju se je izpopolnjeval na teološki fakulteti v Beogradu (Srbija, 2006–07), univerzi Ludwiga Maximiliana (München, Nemčija 2007–09), Université Paris-Sorbonne IV in École normale supérieure (Pariz, Francija, 2009–10), univerzi v Nikoziji (Ciper, 2011–12) in v Kairu (Egipt, 2013–14).

2014 je na Oddelku za filozofijo FF UL doktoriral z disertacijo Ontologija in eshatologija v zgodnji grški misli (objavljeno kot: Pozabljeni temenos: ontologija in eshatologija v arhaični grški misli, Ljubljana, 2015).

2014–17 je bil honorarno, od 2017 redno zaposlen na Oddelku za filozofijo FF UL. 2014 je bil izvoljen v naziv asistent, 2018 pa v naziv docent.

Primarno področje njegovega znanstveno-raziskovalnega, pedagoškega in prevodnega dela je zgodovina antične in srednjeveške filozofije. Posebej se posveča obdobju patristike, znotraj slednje pa zlasti različnim vidikom duhovne zgodovine ortodoksnega (puščavništvo in meništvo) in heterodoksnega (gnosticizem) krščanstva v Egiptu. Pomembno mesto zasedajo tudi azijske filozofije, še posebno meditativne prakse znotraj budističnih in jogijskih tradicij.

Na teoretski ravni so rdeča nit njegovega dela fenomenološke raziskave doživljanja sebstva znotraj kontemplativnih in mističnih tradicij (tako na Zahodu kot na Vzhodu). Raziskave, ki jih izvaja v sodelovanju s psihiatrom Borutom Škodlarjem, se tesno prepletajo z eksistencialno-fenomenološko psihiatrijo in področjem t. i. kontemplativne psihoterapije, katere cilj je aplicirati bogata psihološka spoznanja starejših duhovnih tradicij v sodobno psihoterapevtsko prakso. V okviru tega se izvajajo tudi primerjalne raziskave odnosa med mističnimi in psihotičnimi izkustvi.

Pomemben vidik njegovega dela so terenske raziskave v Egiptu, še zlasti topografija in dokumentacija puščavskih naselbin v Vzhodni puščavi, na obalah Rdečega morja in na obrobjih puščav v Srednjem Egiptu (med mestoma Beni Suef in Sohag). Na odpravah je skupaj s fotografom Matjažem Kačičnikom dokumentiral številne spomenike iz različnih obdobij koptskega puščavništva in meništva. Med njimi še posebno izstopa odkritje semi-anahoretske naselbine Wadi Naqqat iz 4. stoletja, ki je eno najbolje ohranjenih najdišč iz najzgodnejše faze egipčanskega puščavništva in obenem tudi najstarejša tovrstna naselbina na področju Vzhodne puščave.

Ukvarja se tudi z duhovno zgodovino Štajerske oz. z njo povezanimi osebnostmi. V tem okviru izstopa več prispevkov o življenju in delu konjiške spiritistke, zdravilke in čudodelke baronice Adelme von Vay ter historične raziskave povezav srednjeveškega nemškega epa Parzival in njegovih poznejših odmevov s področjem južne Štajerske.