Cesar, Ciril (1923–2024)

CESAR, Ciril, kipar, industrijski oblikovalec (r. 6. 7. 1923, Mozirje; u. 14. 1. 2024, Velenje, pokopan na ljubljanskih Žalah). Oče Ivan Cesar, kiparski mojster, mati Marija Cesar, r. Prislan. Ded Andrej Cesar, podobar.

1938–40 je obiskoval obrtno šolo v Mozirju in pomagal v domači podobarski delavnici. 1940–41 je obiskoval kiparski oddelek na Umetno-obrtni šoli v Ljubljani. 1942 je bil mobiliziran v planinski odsek nemške vojske v Innsbrucku in bil po nekaj mesecih odpuščen. 1943 je v Gradcu opravil pomočniški izpit in 1943–44 obiskoval mojstrsko šolo za obrt oz. visoko šolo za umetnost in obrt (Staatliche Meisterschule des Deutschen Handwerks, Kunstgewerbe Schule). 1944–45 je delal v partizanski tiskarni TV3 na Mozirskih Planinah. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti (AUU) v Ljubljani je 1946–50 študiral na oddelku za kiparstvo, 1950 na kiparski specialki pri Frančišku Smerduju in jo zaključil 1952 ter nato pri njem delal kot asistent. 1953 se je preselil v Celje, kjer je bil do 1963 profesor risanja na učiteljišču. 1960 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani opravil strokovni izpit. 1962 je patentiral kuhinjsko tehtnico De luxe. 1963–64 je študiral na visoki šoli za oblikovanje (Hochschule für Gestaltung - HfG) v Ulmu. 1964–68 je bil na tej šoli zaposlen kot asistent, 1966–70 je bil vodja oddelka konstrukcijskega biroja Wicona v tovarni Wieland-Werke AG v Ulmu. 1967–70 je bil strokovni sodelavec na Razvojnem inštitutu v Ulmu, 1970–82 pa direktor oddelka za projektiranje in oblikovanje (Design centra) v Gorenju v Velenju. 1982–83 je predaval industrijsko oblikovanje na Rudarskem šolskem centru (Šolski center Velenje) v Velenju. Po upokojitvi (1983) se je posvečal oblikovanju in kiparstvu v steklu. 2006 so na gradu Velenje odprli stalno zbirko njegovih kiparskih del.

Že na začetku ustvarjalne poti je pokazal odločen odklon od socrealizma in realizma. Prvo desetletje po študiju se je posvečal mali in javni plastiki ter spomenikom NOB, pri slednjih sprva kot asistent Frančiška Smerduja (modeliral je Ilegalca, 1952), nato samostojno. Figuralne spomenike je snoval kot kipe talcev v ekspresivni monumentalni telesnosti, polni notranje napetosti in moči, naslanjajoč se na Michelangela, ter izpostavil trpljenje in neuklonljivost. Po 1955 je v javno plastiko vpeljal abstrakcijo (osnutek za spomenik NOB v Mariboru, 1955, spomenik NOB v Bačvanih v BiH, 1962), Rudarski manifest (1959) predstavlja prvi in edini primer futurizma v monumentalni javni plastiki na Slovenskem. 1954 je izbruhnila afera, ko je dalo Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov, ki se ni strinjalo s postavitvijo kipa Talca, naročenega za spomenik v Nazarjah, brez kiparjeve vednosti kip odstraniti z razstavnega prostora v parku Tivoli v Ljubljani, kipar pa ga je nato ponovno postavil. Društvo ga je zato hotelo za dve leti izključiti. Dogodek je sprožil medijske in strokovne odzive v podporo kiparju.

Med portretnimi izstopa spomenik Antonu Aškercu z dinamično gesto prekrižanih rok, pri čemer ena kaže proti nebu – Bogu, druga pa zemlji – človeku ter z notranjo močjo opozarjajo na silovitost dihotomije duhovnega in telesnega.

V zgodnji mali plastiki je izstopala serija Zločin, ki je v slovenski likovni umetnosti najradikalneje prelomila z realizmom in socrealizmom. Izmaličeno glavo žrtve, ki kriči proti vojni, je spodbudila kiparjeva izkušnja skorajšnje smrti med vojno. Nastala je na podlagi kipa iz cikla Streljani (1948–50). Visoko stopnjo ekspresivnosti v formi je povezal z univerzalno obsodbo vsake vojne, ki jo je dojemal kot zločin, slehernega, ki se udejstvuje v njej, pa kot zločinca. Zaradi neodobravanja vodstva AUU so kip Zločin (1950) brez kiparjeve vednosti odstranili z razstave na AUU 1952, posledično ni mogel končati svojega projekta Protivojna etika za tretje tisočletje na specialki.

Skulpture iz lamelnega stekla, katerih glavnina je nastajala od osemdesetih let 20. stoletja dalje, prve pa 1960, v formi izhajajo iz konstruktivizma in spominjajo na arhitekturne konstrukcije, glavni vtis dajejo svetlobni odsevi.

Pomemben je bil kot industrijski oblikovalec. Kuhinjsko tehtnico De luxe je v primerjavi z dotedanjimi modeli izboljšal in znatno pocenil stroške izdelave. Odkup patenta za tovarno tehtnic Libela iz Celja ga je spodbudil k nadaljnjemu študiju in delu. V času zaposlitve na HfG se je specializiral za industrijsko oblikovanje v pločevini in plastiki. Razvil je sistem Ma De Co (Marketing – Design – Konstrukcija), multidisciplinarni miselni model za interdisciplinarni proces razvoja v evropski oblikovalski industriji. Določil je naloge in medsebojno odvisnost oglaševanja, oblikovanja in izdelave, vsi pa se osredotočajo na izdelek. Veliko je prispeval k razvoju podjetja Gorenje: vzpostavil je modularni sistem, ki je omogočal sestavljanje kuhinjskih aparatov v celoto, kar je bil tedaj velik dosežek v industrijskem oblikovanju v Sloveniji, in 1970 ustanovil Gorenje Design center, ki je v času njegovega vodenja prispeval novo oblikovane izdelke bele tehnike. Zaman si je prizadeval, da bi center prerasel v oblikovalski inštitut.

Prejel je tri nagrade AUU (1948–50), 1975 zlato priznanje Gorenja, 2003 grb Mestne občine Velenje za vrhunske dosežke v kiparstvu in industrijskem oblikovanju. 2020 je bil imenovan za častnega občana Velenja.