Červek, Sandi (1960–)

ČERVEK, Sandi (rojstno ime Aleksander Červek; umetniški psevdonim, ki ga je skupaj z Jernejo Katona uporabljal 2017–19, Aleksander Červek trio), slikar (r. 19. 7. 1960, Murska Sobota). Oče Štefan Červek, ekonomski tehnik, mati Aleksandra Červek, r. Strnad, medicinska sestra.

1979 je končal Srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, leto kasneje se je vpisal na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in 1985 diplomiral pri Gustavu Gnamušu. 1979–80 in 1984–90 je bil kot oblikovalski tehnik zaposlen v Pomurskem tisku v Murski Soboti. Od 1990 je samozaposlen v kulturi, od 2013 pa kot docent predava na Oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. 1998 je kot prejemnik štipendije Ministrstva za kulturo RS štiri mesece bival v ZDA (New York).

V njegovem opusu so razvidna tri jasno zamejena ustvarjalna obdobja. Po končanem študiju se je za kratek čas posvetil z ekspresijo zaznamovani figuraliki, v kateri so opazni vplivi njegovega profesorja Janeza Bernika. Čeprav se je v motiviki in naslovih pogosto navezoval na krščansko tradicijo, je v upodobitvah visečih, ležečih, mrtvih ali trpečih, komajda živih teles v prvi vrsti raziskoval odnos med barvno ploskvijo in linijo, hkrati pa tematiziral temeljna vprašanja človeške eksistence (Viseča, Pod križem, Slutnja, vse 1985). Slike je gradil na risbi, vanje pa pogosto vključeval elemente neslikarskih materialov.

1987 se je pričel odmikati od mimetičnosti ter v svoji umetniški praksi začel raziskovati gestualnost in barvo. Podobno kot del jugoslovanskih umetnikov, ki so se tedaj močno uveljavljenemu slikarskemu toku nove podobe zoperstavili z ustvarjanjem v okvirih (nekoliko preosmišljenega) informela, se je v tem obdobju posvetil slikarstvu t. i. kontrolirane geste. Pri likovnih raziskovanjih je sprva še izhajal iz pokrajine Lendavskih goric, sčasoma pa se je povsem oddaljil od asociativnosti na predmetni svet in ustvaril prva abstraktna dela. Slikal je v zamolklih, čedalje temnejših in bolj enotnih barvnih tonih, ki jih je 1989 povsem zreduciral na črno.

Obdobje po 1989 zaznamujejo črne slike, ki pomenijo vrhunec njegovega ustvarjanja. Slike, kot naslavlja vsa tovrstna dela, so praviloma platna velikega formata, prekrita z enotno plastjo črne oljne barve, v katero po predhodno skrbno načrtovani risbi s slikarsko lopatko reže drobne, filigranske poteze. Posamezne brazde v pigmentu organizira v jasne, reliefno razgibane krožne geometrijske oblike (loki, spirale), s katerimi – po lastnih besedah – svetlobo kanalizira po sliki in tako ustvarja zemljevide svetlobe. Ob radikalni redukciji barve pridejo do izraza drugi, subtilnejši načini posredovanja slikarskih vrednot, kot so ritem, tekstura in kompozicija, pomembni so tudi prostorski učinki. Taktilne črne slike namreč zahtevajo ogledovanje z več zornih kotov, ki omogoča kontemplacijo in doživetje spreminjajoče se svetlobe. Čeprav črnina njegovih del odpira vrsto pomenskih interpretacij, ga simbolne vrednosti barve ne zanimajo. Barvna snov mu pomeni le medij za analitično raziskovanje svetlobe in njenih učinkov.

V manjši meri se je posvečal tudi grafiki in ilustraciji, v zgodnjem obdobju je ustvaril nekaj (neohranjenih) kiparskih del, ukvarjal se je z ilustracijo, preizkusil pa se je tudi v javni plastiki (Pozabljeni kovček, Murska Sobota, 2010, soavtor Mirko Bratuša). Vseskozi se posveča risbi, zlasti v tehniki oljnega pastela. V njej z živahnim koloritom in spontano gesto ustvarja vzporeden, lahkoten in humorja poln umetniški svet (Ni za nobeno uporabo, Natikanje, Rdeči avion, Portret ščurka, vse brez datacije). Pendant njegovim črnim slikam je tudi projekt Intermezzo, ki ga je 2017–19 ustvarjal pod psevdonimom Aleksander Červek trio. Za predah od svojega siceršnjega slikarskega ustvarjanja je v okviru treh prostorskih postavitev ready-made-ov, artefaktov, v najlonke oblečenih slik itd. raziskoval meje svoje ustvarjalnosti.

Njegove umetnine so v zbirkah pomembnejših slovenskih galerij (Moderna galerija, Umetnostna galerija Maribor, Galerija Murska Sobota idr.). Zanje je dobil številne nagrade in priznanja, mdr. 1992 veliko nagrado mednarodne likovne razstave Pannonia, 1993 Rembrandtov cekin, 1994 odkupno nagrado Ex tempore v Ljutomeru, 2009 nagrado Mestne občine Murska Sobota in 2021 nagrado Prešernovega sklada.