Čebulj, Albert (1918–1995)

ČEBULJ, Albert (rojstno ime Albert Andrej Čebulj), elektrotehnik (r. 25. 3. 1918, Glarus, Švica; u. 4. 12. 1995, Kamnik). Oče ključavničar, tovarniški delavec, mati tovarniška delavka češkega rodu.

Ko je bil star pet let, se je družina iz Švice preselila v Kamnik. Maturiral je 1937 na ljubljanski realki ter hkrati opravil izpite za strojnega in splošnega ključavničarja. Istega leta se je vpisal na strojni oddelek Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Po končanem četrtem semestru je odšel k vojakom. To in zapor 1941 sta mu študij upočasnila, do odhoda v internacijo v Gonars junija 1942 ga ni mogel končati. Po internaciji in nato zaporu v Begunjah je bil poslan na prisilno delo v Nemčijo, 1943–45 je delal pri Siemens-Schuckertwerke na Dunaju, najprej pri konstrukciji stikalnih naprav, nato pri projektiranju elektrotoplotnih naprav. 1944 je bil na kalilniškem kolokviju Paula Riebensahma na Dunaju. Po osvoboditvi 1945 se je zaposlil v tovarni Titan Kamnik kot pomočnik obratovodje. Jeseni 1946 je službo zapustil, nadaljeval je študij in 1947 diplomiral na ljubljanski Tehniški fakulteti ter se zaposlil kot asistent pri predmetih Električne centrale in stikalnice ter Elektriško gospodarstvo. 1960 je bil izvoljen za docenta in 1966 za izrednega profesorja za iste predmete na Fakulteti za elektrotehniko (FE). 1969 je bil promoviran za doktorja elektrotehniških znanosti (disertacija Kompleksna zaščita distribucijskega transformatorja). 1971 je bil izvoljen za rednega profesorja za predmete Elektrarne, Stikalnice, Elektroenergetske naprave in Elektriško gospodarstvo. 1967–69 je bil prodekan, 1969–73 dekan FE, 1984 se je upokojil.

Kot dekan je dal pobudo, koncept in program za gradnjo oddelka za elektroniko FE s sredstvi fakultete in s sofinanciranjem industrije. Sestavil je delovno skupino, ki je uspešno izpeljala gradnjo, s čimer so bili vsi oddelki FE združeni pod eno streho.

Čebulj je bil aktiven tudi izven svojega tehniškega področja, saj je bil 1937–87 član Prvega slovenskega pevskega društva Lira v Kamniku. Že pred drugo svetovno vojno je bil dve leti tajnik društva. Ko so povojne oblasti hotele Liro razpustiti, se je s skupino lirašev temu uspešno uprl. 1959–77 je bil predsednik in nato častni predsednik Lire. Več let je bil mentor Društva izumiteljev in avtorjev tehniških izboljšav. Bil je član predsedstva Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije.

Čebulj je opravil številne raziskave, ekspertize in konstrukcije za elektrogospodarstvo. Bil je inovator pri zaščiti transformatorskih postaj, vpeljavi tipskih transformatorskih postaj za nizkonapetostna razdelilna omrežja, konstrukciji elektropeči za temperlitje, centrifuge za vroče cinkanje votlih predmetov (pet patentov) in odpravo radijskih motenj visokonapetostnih izolacijskih verig. Mdr. je 1949–50 sodeloval pri preiskavi zaščit generatorjev in transformatorjev Soških elektrarn v zvezi s prehodom z 42 Hz na 50 Hz. 1949 je projektiral in pripravil podrobno konstrukcijo stikalnih naprav za 3.000 V in 35.000 V za hidroelektrarno Mušovića Rijeka v Črni gori. Poleg številnih manjših projektov je v petdesetih letih 20. stoletja pripravil projekte za velike industrijske električne instalacije in opremo v tovarni Titan Kamnik: tunelna temperna peč, temperna livarna, objekt II in zasnova za objekt III, objekt montaže ključavnic, transformatorski postaji Titan 1 in 2, kabelska kanalizacija in kabelsko omrežje tovarne. Sodeloval je tudi pri razvoju, projektiranju in konstrukciji električnih elevatorskih tempernih peči za črno in belo tempranje. Dve od teh peči sta v pogonu v tovarni Titan Kamnik. Peči za belo tempranje je kot edina gradila tovarna Birlec v Angliji in jih do tedaj niso mogle graditi druge tovarne. Čebuljeva konstrukcija je bila izvirna in ni kršila angleških patentov, te peči za belo tempranje so kasneje izpodrinile vse druge.

Bil je zaslužni član elektrotehniške zveze Slovenije, častni član zveze strojnih in elektrotehniških inženirjev Jugoslavije ter častni član zveze inženirjev in tehnikov Jugoslavije.

Čebulju je 1966 Sklad Borisa Kidriča podelil prvo nagrado za iznajdbe in izboljšave za patent Zaščitna vezava za transformatorje. 1969 prejel srebrno plaketo Univerze v Ljubljani, 1970 Bedjaničevo nagrado in Gallusovo plaketo, 1975 nagrado Toma Brejca mesta Kamnik, 1979 red zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1982 zlato plaketo pevskega društva Lira, 1983 plaketo Cigré jugoslovanskega komiteja mednarodne konference za velika električna omrežja in zlato plaketo mesta Kamnik, 1984 Vidmarjevo plaketo (podeljuje jo Elektroinštitut Milan Vidmar), 1986 Kidričevo nagrado za življenjsko delo za izume in tehnične izboljšave; istega leta mu je bil podeljen tudi naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.