Bratkovič, Franc (1936–)

BRATKOVIČ, Franc, elektrotehnik (r. 11. 5. 1936, Krško). Oče France Bratkovič, geodet, mati Vida Bratkovič, r. Lileg, učiteljica.

Osnovno šolo (1942–46) je obiskoval v Logatcu in Kranju, maturiral je 1954 na Gimnaziji Kranj, diplomiral 1960 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter tam tudi magistriral (1968) in doktoriral z disertacijo Sinteza širokopasovnih antenskih skupin z upoštevanjem dejanskih smernih diagramov elementov (1972). Po kratki zaposlitvi na Inštitutu za elektrozveze v Ljubljani se je konec 1961 zaposlil kot asistent na Fakulteti za elektrotehniko (FE) in tam deloval do upokojitve 2003 (1972 višji strokovni sodelavec, 1974 docent, 1979 izredni profesor, 1984 redni profesor). 1985–89 je bil prodekan, 1995–99 dekan FE. Bil je član Senata FE in Univerze v Ljubljani (UL) ter predsednik Komisije za naravoslovno-tehniške vede in Komisije za znanstvenoraziskovalno delo pri Svetu za visoko šolstvo RS.

Njegova predavanja in vaje so bili sprva s področja teorije vezij, elektromagnetnega valovanja, mikrovalov in anten, kasneje metodologije programiranja, mikroprocesorjev, računalniškega načrtovanja in optimizacije vezij. V učni program študija elektrotehnike je prvi uvedel posebej prilagojen pouk računalništva in predmete za računalniško načrtovanje elektronskih vezij . Za predmete, ki jih je predaval, je napisal več učbenikov. 1970–75 je vodil pripravo študijskih programov in organizacijo izvajanja, bil mentor štipendistom iz podjetij Iskra in RTV (1972–77). 1976–78 je vodil Komisijo za višješolski študij na FE, ki je izdelala postopke za sprejem novih učnih načrtov programov za višješolska študija Elektrotehnika in Računalništvo. 1978–82 je vodil Odbor za pedagoško delo na FE. Bil je tudi član in predsednik Komisije za izobraževalno delo UL, Znanstvenopedagoškega sveta UL, Komisije za naravoslovno-tehniške vede in Komisije za znanstvenoraziskovalno delo pri Svetu za visoko šolstvo RS, bil je predsednik Akademskega zbora FE ter član senatov UL in FE. 1983–85 je na FE vodil delovno skupino za pripravo enotnega slovenskega visokošolskega programa Elektrotehnika.

Svoje znanstvene izsledke je redno izmenjeval z industrijo. Na teoretičnem področju je na prvem računalniku v Sloveniji Zuse Z-23 uvedel računalniške metode za analizo parametrskih ojačevalnikov in utemeljil uporabo dinamičnega programiranja za sintezo širokopasovnih antenskih skupin. Metodo je v praksi uresničil s programskim paketom, ki so ga vodilni svetovni antenski laboratoriji uporabljali vrsto let in je bila ena petih najbolj uporabljanih metod za sintezo anten. Raziskoval je uporabo mikroprocesorjev v telekomunikacijskih sistemih in sistemih za detekcijo signalov, preučeval uporabo računalniško podprtih metod in programskih orodij za pomoč pri načrtovanju elektronskih vezij in komunikacijskih sistemov ter razvijal metode za analizo občutljivosti in optimizacijo elektronskih vezij. Bdel je nad izpeljavo in teoretično utemeljitvijo izvirne metode za reševanje enačb vezij z redukcijo redke matrike koeficientov. Razvil in pomagal je pri izdelavi številnih inovacij, mdr. tolerančnega merilnika za kontrolo pupinskih tuljav in merilnika y-parametrov tranzistorjev, ter sodeloval z vojno industrijo s področja lokacije radarjev in raket. Za telefonsko centralo ISKRA 2000 je zasnoval programsko opremo za sprejemnika za signalizacijo R1 in R2 ter bdel nad njuno izdelavo, prav tako za tonsko izbiranje in za njen univerzalni signalizacijski sprejemnik.

1991 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za izume, 1992 Vidmarjevo nagrado za pedagoško delo na FE, 2002 je bil odlikovan z zlato plaketo UL, 2004 pa je postal zaslužni profesor UL.