Cuderman, Stane (1895–1946)

CUDERMAN, Stane (psevdonim Tanes), slikar, grafik (r. 26. 4. 1895, Kamnik; u. 19. 5. 1946, Kamniška Bistrica, soteska Predaselj, pokopan v Kamniku). Oče neznan, mati Alojzija Cuderman, babica. Bratranec Janko Stele, svečar, lectar.

1910–13 je obiskoval Državno umetnoobrtno šolo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno se je kot vojak avstro-ogrske vojske udeležil bojev na soški fronti in sodeloval v bitki pri Doberdobu. 1918–19 se je vpisal na likovno akademijo na Dunaju in opravil sprejemni izpit, zaradi političnih sprememb ob nastanku Kraljevine SHS pa študija ni nadaljeval. 1920 je študiral na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, zatem pa je 1920–25 (ali do 1926) študiral na Akademiji lepih umetnosti v Pragi. Od 1926 je deloval kot neodvisni umetnik, in sicer 1926–27 v Kamniku, 1928–35 v Ljubljani in 1936–46 spet v Kamniku. 1939 je bil zaposlen v elektrarni Meščanske korporacije v Stahovici. 1941 je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko kot rezervni oficir in dodeljen četi v Batajnici v Srbiji. Zaradi suma petokolonaštva so ga hoteli Srbi ustreliti. Rešil ga je slovenski rojak, vendar pa je dogodek vplival na Cudermanovo nadaljnje delovanje, potem ko se je aprila 1941 vrnil v Kamnik. Umrl je v nepojasnjenih okoliščinah v soteski Predaselj v Kamniški Bistrici.

Sodi v generacijo umetnikov, ki se je oblikovala na praški akademiji in ustvarjala med obema vojnama. Uvršča se med predstavnike ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem, vendar je njegov opus slogovno heterogen, saj so ga zaznamovali še vplivi realizma, simbolizma, romantike in secesije. Ukvarjal se je s slikarstvom in grafiko, še zlasti je poznan kot portretist kamniškega meščanstva v obdobju pred drugo svetovno vojno in kot avtor poslikave frančiškanske cerkve v Kamniku. Uveljavil se je kot tehnično virtuozen slikar. V zgodnjem obdobju je sodeloval z Miho Malešem, s katerim sta skupaj razstavljala in sodelovala pri skupnih delih, od 1931 pa je deloval samostojno. 1938 je sodeloval pri izkopavanju mamutovih ostankov v Nevljah pri Kamniku in bil prvi, ki je odkritje fotografsko dokumentiral, njegove fotografije so objavili v Jutru.

Vrhunec njegovega opusa predstavljajo dela iz prvega desetletja po zaključku študija na praški akademiji. Prevladuje figuralika (portreti, žanrska, mitološka in alegorična motivika, akt), sledi tihožitje, redkeje se pojavlja krajina. Velik del zavzemajo portreti, ki jih je med študijem v Pragi ustvarjal v realističnem in ekspresionističnem slogu (npr. Portret Mihe Maleša, ok. 1924–26; Marta, 1926), pozneje pa jih je več nastalo pod vplivom nove stvarnosti (npr. Portret Toneta Knafliča, ok. 1935; Portret Vladislava Sitarja, 1944). Slikal je tudi modne salonske portrete, med drugo svetovno vojno pa portrete nemških častnikov. V portretih otrok je uspel zajeti njihovo neposrednost. Večina portretov je reprezentativnih, več sproščenosti v potezi, izrezu in postavitvi je opaziti na portretih ljudi iz njegovega ožjega kroga. Njegov opus vključuje tudi avtoportrete, naslikane pod vplivom različnih umetnostnih smeri, med katerimi izstopa ekspresionistična slika Meditacija/Avtoportret (ok. 1925), na kateri se je upodobil zazrt v svoj nemirni notranji svet.

Večina alegorij in mitoloških prizorov je nastala v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja. Gibljejo se od realističnih, simbolističnih do ekspresionističnih interpretacij, v posameznih primerih se kaže domiselnost v ikonografiji, sicer ostaja zavezan tradicionalnemu načinu upodabljanja.

Žanrska dela so sprva nastajala pod vplivom folklorne anekdotičnosti Maksima Gasparija, v poznejših ekspresionističnih in novostvarnostnih kompozicijah pa je zajet humor (Perica, 1930), satirična ost oz. kritika tedanje družbeno-politične situacije (npr. Revolucija, 1930; Pojedina, 1930; Evropa, ok. 1931). Izstopajo dela z motiviko zabave, plesa in maškarade (npr. Ples v kazini, 1930).

V sakralnem opusu izstopajo slike z ikonografskimi novostmi (npr. Madona, 1930–32) in tista ekspresionistična dela, v katerih doseže vrhunec v izraznosti ter povezavi forme in vsebine (Vstajenje, 1926–27; Snemanje s križa, 1925–27). Najobsežnejša monumentalna sakralna poslikava je nastala za frančiškansko cerkev v Kamniku. Po osnutkih iz 1937 je 1937–38 naslikal prizore iz Kristusovega življenja, iluzionistični prizor Jakobove lestve, štiri evangeliste, svetnike in angele. 1939 je na stenah prezbiterija naslikal Abrahamovo in Melkizedekovo daritev, Emavs in svetnike. Slogovno se freske približujejo nazarenskemu slikarstvu, opaziti je odmeve poslikave Slavka Pengova v župnijski cerkvi na Bledu.

Nekaj stenskih poslikav s profano motiviko je naslikal za zasebne naročnike.

Med študijem se je posvečal tudi grafičnemu ustvarjanju. Ekspresionistično zasnovani lesorezi in jedkanice so nastajali pod vplivi Toneta Kralja in nemškega ekspresionizma. Zaznamuje jih dramatičnost v vsebini in formi, obravnava religiozno motiviko, eksistencialna vprašanja in stanje duha tedanje družbe. Izdeloval je tudi monotipije slikovitih potez.

Posvečal se je revijalni ilustraciji in bil 1929–31 likovni sodelavec revije Ilustracija.

1921 je prejel posebno nagrado praške likovne akademije.