Čobal, Bogdan (1942–)

ČOBAL, Bogdan (Bogdan Aleksander Čobal), slikar, grafik, likovni pedagog, galerist (r. 19. 8. 1942, Zrenjanin, Srbija). Oče Janez Čobal, finančni uradnik, mati Ana Čobal, r. Škorjanc. Brata Ivan Čobal, slikar, grafik, galerist, scenograf, in Stane Čobal, pisatelj, sestra Berta Čobal Javornik, pesnica, pisateljica, hči Vlasta Čobal Sedmak, kiparka, restavratorka, nečakinji Larisa Čobal, slikarka, in Nadja Čobal, kuratorka, likovna kritičarka, galeristka.

1942–45 je živel v Zrenjaninu v Srbiji, kamor je bila med drugo svetovno vojno izseljena njegova družina, od 1945 živi v Mariboru. 1956–61 je obiskoval mariborsko učiteljišče. 1961–67 je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in 1967 diplomiral pri Maksimu Sedeju. 1972 je opravil strokovni izpit, 1965–70 pa je bil učitelj likovne vzgoje na osnovnih šolah Zgornja in Spodnja Kungota, Pesnica in Jurij ob Pesnici; 1970–75 je bil vodja aranžerstva, reklame in notranji oblikovalec blagovnice Kvik mariborskega trgovskega podjetja Zarja, 1973–74 kooperant delavnice Sitotisk Borut Žula, 1975–89 učitelj aranžerstva v Šolskem centru za blagovni promet (Srednji trgovski šoli) v Mariboru, 1989–99 pa je predaval likovno teorijo in slikarstvo na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru (UM, 1988 je bil izvoljen v naziv docenta, 1997 v naziv izrednega profesorja). 1999 se je upokojil. 2003–18 je na Inštitutu za medijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko UM predaval predmet Grafika in umetnost ter vodil praktikum Grafično snovanje in oblikovanje I in II. Od 1971 je deloval v Društvu likovnih umetnikov Maribor (DLUM), od 1975 v njegovih organih; nekaj mandatov je bil predsednik (upravnega odbora) DLUM in do 2019 predsednik umetniškega sveta.

Sodi med vidnejše likovne umetnike druge polovice 20. stoletja na Slovenskem. Njegov opus sestavljajo grafike v tehnikah globokega in ploskega tiska, računalniška grafika in slikarska dela v akrilu in olju na platnu. Ukvarjal se je z likovno-teoretskimi raziskavami in rezultate uporabil v svojih likovnih delih. V raziskovanju in ustvarjanju se posveča problemom součinkovanja prostora, svetlobe in barve. Zanimanje za prostor ga je pripeljalo do ustvarjanja likovnih del, ki so začela segati preko okvirov platna in iz slikovne površine v prostor, sprva poliptihov in nato slik-objektov. Ukvarja se tako s prostorom na sliki kot s prostorom, v katerem so razstavljena njegova dela: svoje razstave z računalniško simulacijo zasnuje sam, s čimer tudi razstavni prostor postane njegovo umetniško delo.

Njegov likovni opus enakovredno zastopata grafika in slikarstvo, ki se marsikje tudi prepletata. Likovna dela navadno ustvarja v ciklih, ki imajo svoj likovni izraz, teoretski koncept in izpovedno tematiko ter predstavljajo zaključene enote oz. likovne faze, kljub temu pa je med posameznimi cikli mogoče opaziti podobnosti oz. navezovanje enega cikla na drugega. Za slikarska dela so značilni eruptivna gesta, ki pušča sledi širokega čopiča, kontrastne barve, geometrijske oblike (ploskve, trakovi) ter red, prostorski križ in grafičnost. Slogovno njegova dela prehajajo od geometrijske abstrakcije, poparta, nove podobe in slikarstva ostrih robov nazaj k abstrakciji. V zgodnjem obdobju (1967–70) je ustvarjal grafične cikle, v katerih se je posvečal problematiki vojne in nasilja (Mesto H(iroshima), Onemeli vitraille, Zlom v gibanju), v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja je sledila ekološka faza s ciklom Žejna zemlja in cikel Stiska bivanja, v katerem se je osredotočil na psihološko tematiko človekove utesnjenosti. V sedemdesetih in osemdesetih letih je tako v grafičnih kot slikarskih delih nadaljeval z motiviko ekološko ogroženih (cikli Slike, Krajine, Situacije v prostoru, Ujetosti) in liričnih krajin (cikel Predeli). V ciklu Likovni citati (1984), v katerem je citiral detajle znanih likovnih del, je znova obudil figuraliko, v začetku devetdesetih let pa se je posvetil abstrakciji (cikel Povratek k jedru). Medtem ko je v zgodnjih delih še mogoče zaslediti figuralne motive, geometrizirano abstraktne človeške in živalske like, krajine, urbano okolje, industrijske naprave in mehanizacijo, se je kasneje posvetil barvni ekspresiji, svetlobi, prostoru in gestualnosti, pri čemer se je osredotočil na iskanje odnosa med geometrijskim redom in strogostjo ter mehkobo abstrakcije. Pogosto upodablja tudi mariborsko oz. štajersko krajino in vedute. V vsebini raziskuje vprašanja polarnih nasprotij, kot so življenje in smrt, red in kaos, konstrukcija in destrukcija, opozarja na ekološko problematiko ter izraža socialno kritiko vojne in nasilja ter psihološke učinke človekove ujetosti in utesnjenosti ob naraščajoči urbanizaciji. Ukvarjal se je tudi s scenografijo (npr. Zverinice iz Rezije, Lutkovno gledališče Maribor, 1976).

Prejel je več nagrad in priznanj, mdr. mu je ALU podelila priznanje za pomembna umetniška dela (1987), prejel je stanovsko nagrado DLUM (1997), Glazerjevo listino za pregledno razstavo v Umetnostni galeriji Maribor 2002 (2003), prvo nagrado na ex temporu na Ptuju (2003), veliko nagrado na bienalu slik malega formata v Ljutomeru (2008) in Glazerjevo nagrado za življenjsko delo (2019).