Cetin, Mire (1922–2016)

CETIN, Mire (Miro Cetin, rojstno ime Miroslav Jožef Cetin), slikar (r. 9. 10. 1922, Planina, Postojna; u. 8. 12. 2016, Ljubljana). Oče Alojzij Cetin, železniški uslužbenec, mati Josipina Cetin, r. Delavec. Hčeri Katarina Hay, oblikovalka nakita, in Veronika Cetin, krajinska arhitektka.

Večji del otroštva je preživel v Ljubljani. 1934–41 je obiskoval II. državno realno gimnazijo v Ljubljani (Gimnazija Poljane), 1946–47 pa tečajno gimnazijo. 1947–51 je študiral na Akademiji za upodabljajočo umetnost (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) in 1951 diplomiral na slikarskem oddelku pri Gabrijelu Stupici. Po končanem šolanju se je izpopolnjeval v Benetkah in Firencah (1951–52) ter v Parizu (1955, 1960). 1952–54 je bil profesor risanja na III. gimnaziji Kranj - Stražišče, 1954–56 na gimnaziji v Bujah v Istri, 1956–62 na gimnaziji v Kopru (od 1959 Osnovna šola Pinka Tomažiča), 1962–63 na Zvezi kulturno-prosvetnih organizacij v Kopru. 1964 se je preselil v Ljubljano in bil 1964–85 ravnatelj Šole za oblikovanje (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo). Kot slikar in strokovni delavec je sodeloval na likovnem in likovno-pedagoškem področju, od 1946 je bil član raznih likovnih in likovno-pedagoških odborov v Sloveniji in Jugoslaviji. 1952 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU), 1962 je bil soustanovitelj in prvi predsednik koprskega pododbora in član upravnega odbora DSLU, 1953–73 član umetniške skupine Grupa 53. Od 1960 je kot zunanji sodelavec za likovno vzgojo sodeloval z Zavodom za prosvetno-pedagoško službo v Kopru. Bil je pobudnik ustanovitve gledališča Oder mladih v Kopru, predhodnika koprskega gledališča.

Sodi v generacijo povojnih umetnikov, prvih, ki so diplomirali na ljubljanski likovni akademiji in se odmaknili od socrealizma oz. realizma ter pod vplivom magičnega realizma, italijanskega zgodnjerenesančnega in sočasnega, metafizičnega slikarstva razvili lastno stilizirano likovno govorico. Likovna kritika ga je prištevala med ključne predstavnike slovenske in jugoslovanske slikarske avantgarde. Cetinove slike karakterizirajo elementi grafično poudarjene risbe, svetla barvna lestvica, monokromna, dekorativno oblikovana ploskovna podlaga in sploščen prostor, v katerega so vpeta stilizirana telesa in predmeti, ter ritmičnost kompozicije. V uporabi oz. združevanju risbe s figurativno formo in ploščenjem je mogoče iskati vzore italijanskega umetnika Massima Campiglia, medtem ko se med domačimi umetniki porajajo podobnosti z umetnostjo Lojzeta Spacala. Cetinov opus zajema risarska in štafelajna slikarska dela, prav tako se je ukvarjal s stenskim slikarstvom in ilustracijo.

Za njegova zgodnja dela so značilne upodobitve krajin in vedut z obmorskimi motivi, naslikane s pastoznimi nanosi barv. Kasneje je prostor začel ploščiti in vanj vnašati lastno oblikovano formalno tipologijo z mediteransko motiviko, v kateri najdemo poenostavljene, abstrahirane in/ali tipizirane figure, predvsem ženske, antične vzore (stebre, vedute oz. ostanke antičnih mest), mediteransko arhitekturo in istrskega vola boškarina, ciprese, osamele čolne, luno in mesečnike. Do 1960 je tako ustvaril lastno interpretacijo oz. obliko mediteranskega prostora, ki že ima pridih nadrealnosti in v katerega je postavil stilizirane figure. 1962–66 je kot odziv na novosti, ki jih je prinesla tehnološka revolucija, v ta sploščeni prostor začel vnašati oglata telesa, organizirana v nekakšne organske celote, in geometrijske oblike. Rezultat so bile slike, poimenovane Signali, na katerih so tehnološke novosti predstavljene v obliki močnih vertikal z rdeče-, rumeno- ali modro-belimi kroglastimi, tetraedrskimi horizontalnimi oz. vertikalnimi oznakami. Včasih tak prostor dopolnjuje še majhna figura Miloške Venere ali značilno oblikovan obmorski pejsaž. Poleg krajin in vedut je od 1950 ustvarjal tudi psihološko poglobljene portrete.