Ceglar, Karel (1912–1999)

CEGLAR, Karel( Charles A. Ceglar), duhovnik, izseljenski organizator, baragoslovec (r. 19. 9. 1912, Stična; u. 13. 6. 1999, Ljubljana). Oče Anton Ceglar, čevljar, železničar, mati Marija Ceglar, r. Groznik. Brata Ludvik Ceglar, duhovnik, izseljenski organizator, pisatelj, in Stanko Ceglar, duhovnik, klasični filolog, medievist.

Bil je najstarejši od treh sinov, ki so vsi postali duhovniki. Oče je bil čevljar, a ko je prevzel delo na železnici, se je družina iz Stične preselila v Belo krajino. Ko je oče umrl zaradi španske gripe, se je mati z otroki vrnila v Stično. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, Stični, na Rakovniku in na Radni pri Sevnici (do 1924), nižjo gimnazijo v Veržeju (do 1928). Skupaj s kandidati s Češke in Hrvaške se je na Radni pripravljal na vstop v salezijansko redovno skupnost (1928–29) in tam končal tudi razrede višje gimnazije (do 1932). Po letih obvezne vzgojne prakse v salezijanskih ustanovah je v Torinu in na Rakovniku študiral teologijo (1935–39), duhovniško posvečenje je prejel v Ljubljani julija 1939. Po enoletnem vojaškem roku je 1940 začel prevzemati različne službe v salezijanskih ustanovah (Radna, Škrljevo pri Šentrupertu, banovinski vzgojni zavod Selo pri Ljubljani), predvsem kot upravitelj gospodarskih zadev. Med vojno je pomagal v več župnijah v okolici Litije. Skupaj z bratoma Stankom in Ludovikom je maja 1945 kot begunec odšel na Koroško, bil krajši čas vzgojitelj v Firencah (do poletja 1946) in nato tri leta (do jeseni 1949) deloval v župnijah zgornje Koroške (okolica Straßburga). Jeseni 1949 je z bratom Stankom odšel v ZDA (Ludovik se je odločil za Čile). Karel Ceglar se je v tamkajšnje salezijanske ustanove vključil predvsem kot upravitelj in administrator. Do 1955 je delal v krajih Goshen (New York), ter Hope Haven in Marrero (Louisiana). Po 1955 se je preselil v Kanado, kjer je bil med voditelji vzgojnih ustanov svojega reda v provincah New Brunswick (Jacquet River, St. Louis de Kent, do 1964) in Quebec (Sherbrooke, do 1975); tam je zgradil novo šolsko poslopje in študentski dom ter počitniško kolonijo za otroke iz socialno šibkih družin. Kot član prve generacije salezijancev v Kanadi je postavil gospodarske temelje za razvoj salezijanskega dela v Kanadi. Na vseh krajih je povezoval rojake in jih spodbujal k podpori cerkvenih ustanov na Slovenskem. 1975 je prevzel skrb za slovensko župnijo sv. Gregorija Velikega v Hamiltonu (provinca Ontario) in jo vodil devet let. Oskrboval je še skupnosti v krajih London, Kitchener in St. Catharines. Ustanovil je več cerkvenih združenj in načrtno vključeval rojake v etnične programe, ki jih je podpirala vlada v Ontariu. Po njegovem zavzemanju je župnija 1982 dobila novo župnišče in župnijsko cerkev. V nadaljevanju je s pomočjo rojakov in Društva sv. Jožefa, za katerega obnovo se je zavzel, postavil slovenski dom Villa Slovenia, kjer imajo možnost bivanja starejši slovenski rojaki. Ob pomembnih župnijskih dogodkih je pripravljal spominske publikacije in vseskozi skrbel za izhajanje župnijskega lista Vestnik, ki je kronika dogajanja v slovenski skupnosti v južnem Ontariu. Da bi kanadsko javnost seznanil s Slovenci, je poskrbel za izdajo knjige v angleškem jeziku Slovenians in Canada.

Zadnje obdobje svojega bivanja v Kanadi do vrnitve v Slovenijo 1997 je namenil zbiranju gradiva in preučevanju misijonskega škofa Friderika Ireneja Barage. Da bi prispeval k boljšemu poznavanju Barage in pospešil postopek njegove beatifikacije, je ustanovil založbo Baraga Publishing s sedežem v Hamiltonu in začel izdajati zbirko Baragiana (po prvotni zamisli naj bi obsegala od petnajst do osemnajst zvezkov); izdal je dva zvezka in pripravil gradivo za tretjega (obsegalo je Baragovo korespondenco do odhoda v Ameriko; izšlo je po Ceglarjevi smrti v Ljubljani 2001). Poskrbel je za sredstva in ponatis več Baragovih spisov: ob 150-letnici prve izdaje Premishljevanje shtirih poslednjih rezhi (Hamilton, 1987) in Krščanski nauk za Indijance (Ljubljana, 1997, ob 200-letnici Baragovega rojstva), ki je obsegal tudi prevod Baragovega spisa Večne resnice. Poskrbel je še za ponatis življenjepisa Leona Vončine Friderik Baraga – prvi slovenski misijonar in škof med Indijanci v Gornjem Michiganu (Celovec, 2001). Zbiral je gradivo za druge slovenske misijonarje – za Franca Pirca in Jožefa Buha je pripravil obsežna življenjepisa. Besedilo Pirčevega življenjepisa je pod naslovom Življenje in delo Franca Ksaverja Pirca: dokumentirano z njegovim dopisovanjem izdal Bogomil Brvar (Peče, 2018). V Hamiltonu je 1997 izdal Pesmi misijonarja Franca Pirca. Pripravil je biografski leksikon slovenskih misijonarjev v Severni Ameriki (ostal je v rokopisu) in zbiral muzejsko gradivo, ki ga je podaril stiškemu muzeju. Po Ceglarjevi zaslugi je nastala bogata zbirka slovenskega izseljenskega tiska, zlasti revij, ki je postala del Muzeja krščanstva v Stični. Navezal je stike s številnimi ustanovami in posamezniki v Kanadi, ZDA in Argentini, ki so mu izročili redke tiske. S tem je pred izgubo rešil marsikatero izvirno slovensko delo, ki je izšlo v tujini.