Camplin, Ivan (1912–2008)

CAMPLIN, Ivan, duhovnik, izseljenski organizator, publicist (r. 23. 6. 1912, Bogojina; u. 19. 2. 2008, Martinje). Oče Ivan Camplin, kmet, lončar, mati Terezija Camplin, r. Pücko.

Rodil se je kot najstarejši od šestih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Bogojini (1918–22), prvo leto še v madžarščini, gimnazijo kot gojenec zavoda Martinišče v Murski Soboti (1922–30), Visoko teološko šolo v Mariboru (1930–35); 1937 je diplomiral na Teološki fakulteti ljubljanske univerze in tam začel doktorski študij. V času šolanja ga je podpiral bogojinski župnik in narodni buditelj Ivan Baša. V duhovnika je bil posvečen v Mariboru julija 1935. Služboval je kot kaplan pri Sv. Juriju v Prekmurju (1935–36) in kot stolni kaplan v Mariboru ter tajnik Prosvetne zveze (1936–37). Na začetku 1938 je odšel za slovenskega izseljenskega duhovnika v Francijo in tam ostal do konca 1939; skrbel je tudi za madžarsko govoreče vernike iz Prekmurja in po potrebi še za Hrvate. Z dopisi v slovenske časnike je rojake seznanjal z razmerami med izseljenci v Franciji. Po vrnitvi je bil kaplan v Lendavi (1939–40), urednik Novin Slovenske Krajine (1940) in isto leto še tajnik škofa Ivana Jožefa Tomažiča v Mariboru. V začetku 1941 je postal župnijski upravitelj v Gornjih Petrovcih. Obtožen s strani madžarskih oblasti, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, je bil oktobra 1941 obsojen na pet let zapora in interniran v Budimpešti ter 1944 še v Komáromu (skupaj z njim sta bila v sodnem postopku in v zaporu Mihael Jerič in Danijel Halas). Ko je bil po dveh letih izpuščen iz zapora, je bil nekaj časa kaplan v kraju Bánokszentgyörgy. Od junija 1945 je bil župnijski upravitelj in nato župnik v dvojezični župniji Dobrovnik (do 1977), krajši čas je soupravljal še župnijo Kobilje. Bil je pomočnik glavnega tajnika Cirilmetodijskega društva v Ljubljani (1977–78) in nato upokojeni župnik v Genterovcih. Po 1981 je oskrboval župnijo Gornji Petrovci (do 2001). Zadnja leta je preživel v Martinju. V tem času je mnogim izseljencem pomagal pri urejanju njihove delovne dobe v Franciji. 1993–2001 je redno skrbel za bogoslužje v slovenskem jeziku na Gornjem Seniku.

V vseh cerkvenih službah je skrbel za obnavljanje cerkvenih poslopij in pokopališč ter za opremo prostorov v skladu s smernicami drugega vatikanskega koncila. Uvajal je različne oblike verskega prenavljanja. Kot član duhovniškega stanovskega združenja si je prizadeval za ureditev odnosov med državnimi oblastmi in Cerkvijo; o tem je poročal v publikacijah društva. Bil je odprt za sodelovanje z drugimi krščanskimi skupnostmi in vpet v ekumenske dogodke. Najprej pod vplivom Jožefa Klekla, nato vedno bolj samostojno se je že kot bogoslovec s priložnostnimi zapisi, opisi krajevnih ljudskih in verskih običajev, pesmimi in potopisi oglašal v raznih časopisih in revijah (Novine Slovenske Krajine, Marijin list, Marijikin ograček, Kalendar Srca Jezusovoga, Slovenec, Stopinje, Nova pot, Glasnik Slovenskega duhovniškega društva, Družinska pratika, Poti k Bogu, Slovenski koledar/Letopis Slovencev na Madžarskem). Večinoma je pisal v knjižni slovenščini, deloma v prekmurščini. 2003 je pri založbi Stopinje objavil svoje spomine Mojih 90 let.

1977 ga je mariborski škof imenoval za duhovnega svetovalca, 1998 za konzistorialnega svetnika in častnega kanonika mariborskega stolnega kapitlja. 2001 ga je občina Gornji Petrovci imenovala za častnega občana, istega leta je bil izbran še za Pomurca leta ter dobil zahvalno listino Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za zasluge pri ohranjanju slovenskega jezika in slovenske narodnostne skupnosti v Porabju. 2002 je prejel zlato plaketo občine Dobrovnik. Že 1959 je kot aktivni član Ciril-metodijskega društva prejel odlikovanje bratstva in jedinstva II. reda, 1974 pa še red za zasluge s srebrnimi žarki. V Martinju so Camplinu 2017 odkrili doprsni kip.