Cvikl, Bruno (1943–)

CVIKL, Bruno, fizik (r. 24. 7. 1943, Maribor). Oče Ivan Cvikl, disponent, mati Cita Cvikl, r. Stanitz, administratorka. Bratranec Roman Glaser, veterinar, gospodarstvenik, nečak Matej Cvikl, prokurist.

1961 je maturiral na gimnaziji v Kopru. Na tedanji Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (UL) se je izobraževal na področju tehnične fizike, kjer je 1966 diplomiral. 1967 se je kot asistent izobraževal na doktorskem študiju na oddelku za fiziko v Kentu (College of Arts and Sciences, Kent State University) v ZDA, kjer je 1969 doktoriral na področju raziskav molekularne dinamike z metodo jedrske magnetne resonance. Tu se je tudi podoktorsko izpopolnjeval 1970 na oddelku za fiziko in na inštitutu za tekoče kristale. Po vrnitvi se je 1971 zaposlil na Reaktorskem oddelku Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani (IJS). Na tedanji Visoki tehniški šoli v Mariboru (kasneje Tehniška fakulteta Univerze v Mariboru) je bil 1973 izvoljen za docenta za fiziko. Od 1976 do upokojitve 2011 je bil redno zaposlen na Univerzi v Mariboru (UM), ob sočasni dopolnilni zaposlitvi na IJS. 1985 je bil izvoljen v naziv izrednega, 1991 pa v naziv rednega profesorja za področje fizike. 2011 mu je bil podeljen naziv zaslužni profesor UM.

1992–94 je bil predstojnik Oddelka za gradbeništvo. 1996–97 je bil prorektor za znanstvenoraziskovalno dejavnost UM, 1998–2011 prodekan za raziskovalno dejavnost na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo (FGPA) UM in 2007–08 pooblaščen prodekan za mednarodno sodelovanje Fakultete za energetiko (FE) UM. 1996–2000 je bil predsednik izvršnega odbora Sklada dr. Franca Munde za štipendiranje nadarjenih študentov UL in UM. 1990–2002 je bil član Komisije za naravoslovno-tehniške vede Sveta za visoko šolstvo RS. 1994–98 je bil predstavnik univerz v Svetu RTV Slovenija. 1996–2000 je bil član Sveta za znanost in tehnologijo RS, 1998–2002 pa predstavnik UM v Svetu Prirodoslovnega muzeja Slovenije. 2000–04 je bil član ekspertne skupine pri Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport RS, 2001–05 pa član Komisije za znanstveni tisk in sestanke pri MŠZŠ. 2011 je bil predsednik Sveta zavoda Center odličnosti NAMASTE.

Pedagoško in mentorsko je bil vključen na vseh stopnjah izobraževanja na UM, raziskovalno pa je v obdobju 1971–2011 sodeloval na odseku za reaktorsko fiziko IJS. 1984 je bil pobudnik prvega celovitega magistrskega in doktorskega izobraževalnega programa Jedrske tehnologije in energetike UM s sedežem na Katedri za jedrsko energetiko (danes Katedra za aplikativno fiziko). 2006 je bil član delovne skupine UM za pripravo elaborata za ustanovitev FE UM, kjer tudi po upokojitvi 2011 predava v dodiplomskih in podiplomskih študijskih programih. Na pobudo Katedre za aplikativno fiziko FGPA UM je vodil izdelavo elaborata za prvi univerzitetni medfakultetni študijski program Uporabna fizika.

Je avtor številnih učbenikov in študijskih gradiv: Gradbena fizika (2002), Jedrski energetski sistemi z uvodom v fiziko stacionarnih reaktorjev (2009), Kinematika in dinamika z uvodom v teoretično mehaniko (2010), Jedrske in sevalne naprave (2011).

Raziskovalno je deloval na področju molekularne dinamike s sipanjem hladnih nevtronov s posebnim poudarkom na proučevanju kotno omejenih stohastičnih reorientacij tekočekristalnih molekul ali njihovih delov. Na področju fizike anorganskih in organskih polprevodnikov je v okviru raziskav vpliva električnega polja ob stiku kovina – organski polprevodnik prispeval izvirne ideje, ki so vodile do opisa nekaterih značilnosti transporta naboja.

1992 je bil dva meseca gostujoči profesor na oddelku za reaktorsko fiziko fakultete za tehniško fiziko kraljevega inštituta za tehnologijo (Kungl Tekniska Högskolan, KTH) v Stockholmu na Švedskem.

Za svoje delo je prejel priznanje Tehniške fakultete UM (1995), priznanje FE UM (2017), zlato plaketo UM (2001) ipd.