Cvelbar, Jože (1895–1916)

CVELBAR, Jože (psevdonimi Josip Cvelbar, Dolenjčev Cene, Cvetko Gorjančev, Jože izpod Gorjancev, šifra jc), pesnik, prozaist, slikar (r. 8. 2. 1895, Dolnja Prekopa; u. 11. 7. 1916, sanitetna postaja avstrijske vojske pri gori Cima Dodici (med Benečijo in Tridentinskim, Italija), pokopan v neidentificiranem skupinskem grobišču na Južnem Tirolskem). Oče Jože Cvelbar, sodar, mati Terezija Cvelbar, r. Bajec.

Prvorojenec v številčni družini je mladost preživel na Dolnji Prekopi 35 pri Kostanjevici na Krki. Oče je 1912 odšel v Ameriko, kjer se mu je 1926 pridružila tudi žena z mlajšimi otroki. Cvelbar je v Kostanjevici obiskoval ljudsko šolo, v Novem mestu pa gimnazijo (1907–15), kjer je z vrstniki ustvarjal rokopisne liste (Pikrohedis, Aurora, Izpod Gorjancev). Objavljati je začel 1911, najprej v prilogi katoliške dijaške Zore in zatem tudi v drugih revijah (Zvonček, Vrtec, Angelček, Mentor, Dolenjske novice, Slovenec in Domoljub). Po 1912 se je odmaknil od literature in se usmeril v slikarstvo; načrtoval je študij v tujini. Po izbruhu vojne je bil vpoklican. Slutnja smrti ga zlasti po smrti najboljšega prijatelja Valenta Skuška, ki je padel septembra 1915 na galicijski fronti, ni več zapustila.

Po kratkem usposabljanju v oficirski šoli na Koroškem je bil v začetku 1916 napoten v zaledje soške fronte na Kras, junija 1916 pa vključen v boje avstrijske armade na južnotirolski fronti pod goro Monte Chiesa. 9. julija je bil v hudih spopadih pri Monte Cucco najprej ranjen v roko in nogo, takoj zatem pa usodno še v trebuh; umrl je dva dni pozneje na sanitetni postaji pod vrhom Cima XII, na meji med Benečijo in Tridentinskim. Poslednja želja iz nemško pisane oporoke, da bi bil pokopan doma, se mu ni izpolnila: pokopali so ga v skupnem grobišču, kjer se je njegova sled izgubila.

Cvelbar je začel pesniti že 1909, najprej pod vplivom Franceta Prešerna, in je hitro napredoval. Začel je s podobami domačijske romantike in ob vzorih slovenske moderne (Dragotin Kette, Oton Župančič) ter z ljubezensko motiviko. Njegove zgodnje pesmi in maloštevilne prozne poskuse zaznamuje idealistična zagledanost v domače kraje, dolino Krke pod Gorjanci. Začetna, neosebno domačijska faza mladostne poezije je bila ob koncu 1911 skoraj zaključena, v pesmih pa so se poleg ljubezenskih tem (neuslišana ljubezen do Kostanjevičanke Fride Dinaher) pojavljali tudi eksistencialni nemir, občutek družbenih nasprotij, razdvojenost, groza in slutnja smrti. Njegovo literarno ustvarjanje dopolnjuje po obsegu prav tako skromen likovni opus, pretežno ustvarjen med vojaščino; zajema zlasti skice in risbe s svinčnikom in peresom ter nekaj miniaturnih akvarelov. Motivno gre večinoma za portrete, pokrajinske skice in drobne, a prepričljive podobe iz vojaškega življenja, ki kljub začetniškim okornostim izkazujejo umetniško nadarjenost.

K Cvelbarjevi aktualnosti bolj kot njegova umetniška zapuščina prispeva tragična življenjska zgodba, dokumentirana v pretresljivi dnevniški izpovedi o dozorevanju mladega umetnika v krutem času. Dragoceni intimni zapisi, zgodba o pesnikovi smrti in dejstvo, da je njegova edina želja iz oporoke ostala neizpolnjena, so ostali temelj recepcije Cvelbarja in njegove poezije: prezgodaj umrlega pesnika so spremenili v simbol nesmiselnega žrtvovanja Slovencev v prvi svetovni vojni.

Njegov spomin so ohranjali prijatelji s časopisnimi članki, objavami dnevniških odlomkov in pesmi, vključitvijo njegovih likovnih del v znamenito »pomladniško« razstavo 1920 v Novem mestu, najbolj izčrpno pa se je Cvelbarju poklonil France Koblar s tehtno izdajo Izbranega dela 1938. Nekaj njegovih pesmi so uglasbili slovenski skladatelji (Radovan Gobec, Zorko Prelovec, Karlo Adamič). Večino zapuščine hranita rokopisni oddelek NUK in Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto (Posebne zbirke Boga Komelja). Po njem je poimenovana Cvelbarjeva ulica v starem delu Novega mesta.