Čater, Dušan (1968–)

ČATER, Dušan, pisatelj, urednik, prevajalec, scenarist (r. 7. 12. 1968, Celje). Oče Vili Čater, finomehanik, mati Marjana Čater, r. Čater, administrativna tehnica. Brat Tadej Čater, režiser, scenarist, kolumnist, žena Irena Svetek, pisateljica, scenaristka.

V Celju je obiskoval osnovno (1975–83) in srednjo šolo (Šolski kovinarski in metalurški center, 1983–87), nato je študiral sociologijo na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani (1988–91), vendar študija ni dokončal. 1994 je izšel njegov knjižni prvenec, od 1995 je samostojni kulturni delavec, deluje pa tudi kot urednik, kolumnist in scenarist. Kot urednik založbe Karantanija (1993–2001) je uredil več kot sto knjig, večinoma otroških in mladinskih. Bil je tudi soustanovitelj in od 2005 urednik revije Bal canis, kot kolumnist je pisal za različne slovenske revije in časopise. Je član Društva slovenskih pisateljev.

Pisateljsko pot je začel kot avtor založbe Karantanija s kratkoprozno zbirko Flash Royal (1994), sledili so ji roman Imitacija (1996), zbirka Resnični umori (1997) in roman Patosi (1999). Pri Študentski založbi je izdal roman Ata je spet pijan (2002) in zbirko kratkih zgodb Džehenem (2010), pri mariborski Literi pa roman B52 (2015). Značilen pripovedovalec v Čatrovih delih je boemski pisatelj, deziluzionirani človek peresa, ki v slogu Charlesa Bukowskega brez dlake na jeziku poroča o svojih vsakdanjih pripetljajih, obilno začinjenih z erotičnimi pustolovščinami, pivskimi in pretepaškimi avanturami, alkoholno omamo, cigaretnim dimom, marihuano in kokainom. V romanu Ata je spet pijan, v katerem spretno preigrava meje med resničnostjo in fikcijo (nastopajo tudi prepoznavne osebe iz resničnega sveta), se v junakov boemski vsakdan vpletejo še prvine kriminalnega podzemlja (nasilno izterjevanje, umor), v bolj umirjenem romanu B52 pa se junak iz krize srednjih let rešuje tudi z (jalovim) begom na slovensko podeželje. V nagrajeni zbirki Džehenem (turcizem za pekel) avtor prikazuje pogosto absurdne zgodbe tujcev, ki so se po spletu okoliščin znašli v Sloveniji, s tem pa angažirano opozarja na temnejše plati slovenskega vsakdana. Posebna odlika Čatrove realistično prizemljene pisave sta izrazit občutek za humor in mestoma jedka (samo)ironija, kar ga približuje širšemu bralskemu krogu.

Sodeloval je tudi v proznih antologijah Skrito.si (2007), Dan zmage (2012), Dogodek v mestu (2013) in Kuća na ravnom bregu (Beograd, 2013). Napisal oziroma priredil je štiri poljudne biografske knjige o slavnih osebnostih ali glasbenih skupinah (Marilyn Monroe, 1994; Casanova, 1994; Oscar Wilde, 1995; The Doors, 2000). Poleg literature za odrasle je objavil več otroških slikanic (Peter Klepec, 1995; Kralj Matjaž, 1996; Veronika Deseniška, 1996), mladinski roman Pojdi z mano (2009) in otroški roman Ribamož (2013). Je avtor lutkovne igrice (Operacija IR1 ali Peter Klepec, 2007), scenarija za celovečerni film Pojdi z mano (režija Igor Šterk, 2015) ter različnih scenarijev za dokumentarne filme, televizijske oddaje, reklame in videospote. Preizkusil se je tudi kot pisec spremnih besedil in prevajalec literarnih del s srbsko-hrvaškega območja (Robert Perišić, Edo Popović, Ante Tomić, Goran Samardžić, Marko Vidojković; Golo mesto – antologija hrvaške kratke proze, 2005).

Za zbirko kratke proze Džehenem je 2012 dobil nagrado fabula, za mladinski roman Pojdi z mano pa prvo nagrado na natečaju Rastem s knjigo (2009–10). Omenjeni deli sta doživeli ponatis, prav tako roman Ata je spet pijan, ki je 2004 izšel v Dnevnikovi zbirki Slovenska zgodba. Njegova dela so uvrščena v več slovenskih antologij in prevedena v nekaj evropskih jezikov.