Čar, Aleš (1971–)

ČAR, Aleš, pisatelj, scenarist, urednik (r. 6. 3. 1971, Ljubljana). Oče Jože Čar, geolog, mati Ljuba Čar, r. Tušar, finančna administratorka.

V Idriji je obiskoval osnovno šolo (1978–86) in gimnazijo (1986–90), vpisal se je na študij elektrotehnike in ga opustil, po služenju vojaškega roka je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1993–97) študiral primerjalno književnost, vendar študija ni dokončal. Že v študentskih letih je začel objavljati prozo, 1997 pa je v novoustanovljeni knjižni zbirki Beletrina pri Študentski založbi izšel njegov prvi roman Igra angelov in netopirjev. V zbirki, pri kateri je v prvih letih dejavno sodeloval tudi kot član uredniškega sveta, je objavil svoja najtehtnejša literarna besedila. Delal je tudi kot urednik, kolumnist, scenarist in prevajalec. Bil je pobudnik in prvi urednik mednarodne revije Bal canis (1999–2011), urednik kulturne redakcije pri časopisu Dnevnik (2004–09) in urednik sobotne izdaje Dnevnikovega Objektiva (2009–10). Vodil je pogovorno oddajo Peti element na nacionalni televiziji (2002–03) in sklop Življenje na dotik pri Evropski prestolnici kulture Maribor 2012 (2011–12). V tem okviru je (s Tanjo Petrić) uredil esejistično zbirko Stanje stvari : antologija perspektiv in refleksij (2012), v kateri so se ugledni slovenski in tuji avtorji ukvarjali s temo evropskih strahov. 2013–16 je bil kolumnist pri Dnevniku, 2016–18 je delal kot scenarist in dialogist pri televizijskih nadaljevankah (Ena žlahtna štorija, Gorske sanje). Preizkusil se je tudi kot literarni prevajalec (dela Anteja Tomića, Andreja Nikolaidisa, Miljenka Jergovića idr.) in pisec spremnih besedil. Je član Društva slovenskih pisateljev.

V središču njegovega književnega opusa so trije romani (Igra angelov in netopirjev, 1997; Pasji tango, 1999; O znosnosti, 2011) in zbirki kratke proze (V okvari, 2003; Made in Slovenia, 2007). V svojih delih, zlasti izrazito v prvih dveh romanih, ubeseduje eksistencialno izkušnjo nove »izgubljene« generacije, ki jo zaznamujejo negotovost, odtujenost, odvisnost (od cigaret, alkohola, drog, spolnih odnosov idr.) in občutek brezizhodne ujetosti. Njegovo slogovno izbrušeno prozo zaznamujejo avtobiografske prvine (v prvem in tretjem romanu odraščanje v rudarski Idriji, v drugem boemsko življenje mladega pisatelja v Ljubljani), ki se učinkovito prepletajo s fiktivnimi. Kljub številnim elementom realizma, celo veristične grobosti, nekateri značilni postopki, kot so menjavanje pripovednih perspektiv in groteskni vdori nadrealističnih prvin, njegovo pisanje umeščajo bliže tradiciji modernistične pripovedi. Zunanje dogajanje je večinoma skrčeno, v središču je notranji svet protagonistov, poln skrajnih čustev in razpoloženj, ki kulminirajo v pogosto presenetljivih sklepnih akordih. Skozi satiro in humor občasno preseva družbena kritika, ki pa nikdar ne zdrsne v didaktičnost. Tretji roman O znosnosti se z resnejšim tonom deloma odmika od prvih dveh: v romansirani kroniki treh generacij, ki jo podaja prvoosebni pripovedovalec, se mojstrsko prepletajo nesmisli 20. stoletja z vojnami in prevrati ter kompleksna, mestoma mračna intimna zgodba kolektivnega protagonista – Družine.

V kratkih zgodbah je Čar manj avtobiografski, zato pa bolj imaginativen in kompozicijsko natančen. V središču zbirke V okvari so analize odnosov, zlasti ljubezenskih; ti so na zelo različne načine deformirani, »okvarjeni«; bralcu odstirajo pogled v temnejše kotičke človeške intime. Zgodbe v inovativno koncipirani zbirki Made in Slovenia so zelo kratke, po obsegu strogo omejene na tri do štiri strani (izhajale so tedensko v Dnevnikovi prilogi Antena), za iztočnico pa vsaka od njih jemlje aktualne citate iz slovenskih medijev. Petdeset umetelno ubesedenih in psihološko napetih izsekov se kot celota zgošča v senzibilen, poglobljen izris sodobnega življenja.

Čar je tudi soavtor spletnega romana Trampolin (1999), ki ga je ustvarjalo sedemnajst priznanih slovenskih avtorjev. Prevodi njegove proze so izšli v številnih antologijah in desetih samostojnih prevodnih knjigah (v hrvaščini, srbščini, češčini, poljščini, makedonščini in madžarščini).

Poleg literarnih besedil piše scenarije za dokumentarne filme (Negibni gibalec, portret psihiatra Jožeta Felca, RTV Slovenija, 2001; Poseidon v kopalni kadi, dokumentarni film o vodah, RTV Slovenija, 2001; Po Štefbetovih sledeh, dokumentarni film o jazz-etno zasedbi Štefbet Rifi, RTV Slovenija, 2002; Portret Igorja Leonardija & Fake Orchestra, RTV Slovenija, 2003). Sodeloval je pri scenarijih nagrajenih igranih filmov Ivan (režija Janez Burger, 2017) in Družinica (režija Jan Cvitkovič, 2017). Po njegovi noveli Muhe iz zbirke V okvari je Martin Turk posnel televizijski film z naslovom Soba 408 (RTV Slovenija, 2009). Napisal je tudi predlogo za lutkovno igro Kekec (2000).

Za roman Igra angelov in netopirjev je 1998 dobil nagrado za najboljši slovenski prvenec v 1996–97, romana Pasji tango in O znosnosti pa sta bila med petimi finalisti za nagrado kresnik (2002 in 2012). Zbirka kratkih zgodb V okvari je bila 2004 nominirana za nagrado Prešernovega sklada, hrvaški prevod romana O znosnosti pa so kritiki Jutarnjega lista uvrstili med tri najboljše knjige v 2015.