Glavina, Slavka (1926–2013)

GLAVINA, Slavka (Stanislava Glavina, Slavka Glavinova, Stanislava Slavka Šober, Slavka Glavina Šober), igralka (r. 17. 9. 1926, Jurka vas, Straža; u. 4. 3. 2013, Horjul). Oče Rudel Glavina, delavec, mati Kristina Glavina, r. Počrvina. Mož Milenko Šober, novinar.

Otroška leta je preživela v rojstni vasi in Črnomlju. Sredi 1944 se je vključila v igralsko skupino Frontnega gledališča 7. korpusa in z njo nastopala do oktobra 1945. Študirala je dramsko igro na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) v Ljubljani in bila med prvimi diplomantkami (1951) te ustanove. 1951–58 je bila članica Mestnega gledališča v Ljubljani (MGL), nato se je zaposlila v Slovenskem narodnem gledališču (SNG Drama) v Ljubljani in tam ostala do upokojitve 1979. Sodelovala je z gledališčem Ad hoc, veliko vlog je oblikovala na filmu ter v radijskem in televizijskem programu RTV Ljubljana.

Njena prva večja vloga je bila vloga Ane v drami Ivana Cankarja Jakob Ruda (1951), publiko je osvojila z vlogo Frencine Gassin v igri Claude-André Pugeta Srečni dnevi (1952), da zna prepričljivo upodobiti tudi najbolj zahtevne odrske like, pa je dokazala s subtilno in sugestivno interpretacijo naslovne vloge v drami Ivana Cankarja Lepa Vida (1953). V stilno zahtevni igri Rabindranatha Tagorea Chitra (1953) je vlogo Chitre izoblikovala z umirjeno, notranje intenzivno igro in z velikim smislom za subtilno oblikovane plasti njene duševnosti. Kljub mladosti je suvereno odigrala vlogo Mirne žene v drami Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1954), povsem drugačno, a tudi tokrat smiselno zaokroženo vlogo je ustvarila s temperamentno interpretacijo čutne zapeljivke Lorne Moonove v igri Odets Clifford Srečni fant (1955). Nevrotična, iztrošena Galina Šanc je bila v igri Igorja Torkarja Pisana žoga (1955). Sledil je niz vlog iz klasične in sodobne dramatike: v prvi slovenski uprizoritvi Utve (1955) Antona Pavloviča Čehova je kot Maša živela muko zatajevane ljubezni; bila je gospa Jang v igri Bertolta Brechta Dobri človek iz Sečuana (1956), Isabella Clavela v igri Federica Garcie Lorca Mariana Pineda (1956) in Velika kneginja v drami Alberta Camusa Pravični ljudje (1956). Kot suverena intepretinja raznorodnih človeških usod je upodobila vrsto likov iz klasične in sodobne slovenske dramatike: v uprizoritvi drame Alojza Remca Magda (1956) je občuteno interpretirala tragično življenjsko pot naslovne junakinje; v krstni uprizoritvi igre Igorja Torkarja Pozabljeni ljudje (1957) je z natančno tipizacijo izoblikovala odrsko živ lik jetične cestne pometačice Marte; njena Zlata v dramaticaciji Juša Kozaka Balade o ulici (1958) je zaživela kot svetel in zadržan lik tihe srčnosti.

Ansamblu SNG Drama Ljubljana se je pridružila kot formirana igralka in tam med prvimi ustvarila niz vlog iz klasične dramatike. Oblikovala je žlahten lik kraljice Elizabete v drami Friedricha Schillerja Don Karlos (1959). V igri Jeana-Babtista Poquelina Molièra Don Juan ali Kamniti gost (1959) je tankočutno upodobila zapuščeno Don Juanovo ženo Elviro. Odlična je bila njena trezna in stvarna Varja v drami Antona Pavloviča Čehova Češnjev vrt (1960), povsem drugačen lik je oblikovala v Stričku Vanji (1966) Antona Pavloviča Čehova: z vase zagledano Jeleno Andrejevno je ustvarila eno najbolj sugestivnih vlog te uprizoritve. Nastopila je v štirih igrah Williama Shakespeara: v komediji Sen kresne noči (1960) je vilinski kraljici Titaniji vdihnila čar pravljičnega bitja, v Kralju Learu (1964) je bila v predrznem samoljubju kruto sebična Regan, v tragediji Macbeth (1970) je s studioznim pristopom ustvarila dognano figuro Lady Macduff, z veliko kulturo je izoblikovala Grofico Capuletovo v Romeu in Juliji (1972). V sloviti uprizoritvi Ajshilove trilogije Oresteia (1968) je interpretirala tri vloge, med njimi Dojnico v Daritvi na grobu. Gospo Higginsovo v igri Georgea Bernarda Shawa Pygmalion (1971) je napolnila s trezno materinskostjo in salonsko milino ter z bistroumnim, prizanesljivim posmehom. Opusu klasičnih vlog je dodala stvaritvi v krstnih uprizoritvah slovenske klasike: s kraljico Elizabeto v krstni uprizoritvi drame Ivana Mraka Marija Tudor (1966) je ustvarila miniaturno umetnino, Lady Saro v drami Antona Tomaža Linharta Miss Jeny Love (1967) je oblikovala z okusom in impresivno odrsko prezenco. Vlogo Urške v Primorskih zdrahah (1967) Carla Goldonija je igrala v alternaciji, njena interpretacija bila je v komedijski tipologiji ostrejša in izrazitejša. V igri Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1970) je bila Tarbula, v drami Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi (1975) pa Lužanica.

Glavnino raznolikih igralskih obrazov je izoblikovala kot interpretinja vlog iz moderne svetovne in slovenske dramatike. V drami ameriške dramatičarke Lorraine Hansberry je ustvarila tip trpke, resignirane Ruth Youngerjeve. V gledališču Ad hoc je bila v drami Jeana-Paula Sartra Umazane roke (1961) Olga, indoktrinirana funkcionarka, ki jo le še kdaj pa kdaj prešine plamenček čustva in strasti. V igri Edwarda Albeeja Ameriški sen (1963) je bila socialna delavka Barkerjeva; s prepričljivo igro je izpovedala zgodbo razosebljenosti. Lik Markize Matilde Spina v drami Luigia Pirandella Henrik IV. (1963) je utemeljila v čustvenem omahovanju med nekdanjim častilcem in aktualnim ljubimcem. Junono Boyle v igri Seana OˊCaseyja Junona in pav (1970) je sprva oblikovala umirjeno, z veliko umetniško samodisciplino, pretresljiva je bila v prizorih soočenja s sinovo smrtjo, v vrhunsko igralsko stvaritev se je stopnjevala interpretacija končne izpovedi. V igri Davida Marcera Flint (1972) je bila Victoria, v igri Johna Ardena Živite kot svinje (1976) pa je njena interpretacija Stare vrane zaživela kot podoba Ofelije. V vlogo je strnila zamaknjenost, plesno obsedenost in fetišistično blaznost. Kot Mati v delu Petra Handkeja (v dramatizaciji Žarka Petana) Žalost onkraj sanj (1978) je drobce materine usode utelešala prepričljivo in zbrano.

V širokem izraznem razponu oblikovan je bil njen prispevek krstnim uprizoritvam sodobne in moderne slovenske dramatike. V vojni drami Mateja Bora Zvezde so večne (1959) je diskretno in toplo oblikovala mladostni lik študentke Jasne. V igri Mirka Zupančiča Hiša na robu mesta (1962) je igrala psihološko najzahtevnejšo vlogo Mojce. Manjši vlogi je imela v igri Vitomila Zupana Če denar pade na skalo (1963), bila je Govorancarka v Dolini neštetih radosti (1965) Mirka Zupančiča. V igri Petra Božiča Dva brata (1967) je igrala Učiteljico telovadbe in pokazala, kako je treba igrati grotesko. Drugačna je bila v drami Dominika Smoleta Krst pri Savici (1969), kjer je z izvrstno dikcijo in prezenco oblikovala Sestri prednici Anunciati. Njena Hišnica v igri Petra Božiča Panika (1977) je bila zaradi poenostavljene in izvrstno karikirane igre blizu lutki kot idealu modernega igralca. Zadnji gledališki nastop je oblikovala z vlogo blodne Tereze v drami Petra Božiča Komisar Kriš (1979).

Za življenjsko delo je 1980 prejela priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije.