Detela, Lev (1939–)

DETELA, Lev (Lev Dimitrij Detela), pesnik, pisatelj, dramatik, urednik, kulturni publicist, prevajalec (r. 2. 4. 1939, Maribor). Oče Leon Detela, biolog, mati Tea Detela, r. Zorjan. Žena Milena Merlak Detela, pesnica (poročena 1960), polbrat Jure Detela, pesnik, polbrat Andrej Detela, fizik, publicist, izumitelj.

Otroštvo je preživljal v Mariboru, Središču ob Dravi in Ljubljani, kjer je 1958 maturiral na klasični gimnaziji. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je 1958–60 končal štiri semestre študija slavistike. 1960 se je izselil v Avstrijo in se še isto leto poročil s pesnico Mileno Merlak. Na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju je 1961–67 študiral slavistiko in umetnostno zgodovino ter študij zaključil 1967. Že v času študija je ustanovil založbo Sodobna knjiga in v njej objavil svojih prvih osem knjižnih izdaj. 1960–74 je izmenično živel na Dunaju in v različnih krajih Spodnje Avstrije (Retz, Gumpoldskirchen, Schwechat, Untersiebenbrunn), od 1974 stalno živi na Dunaju. Od 1968 je svobodni književnik, preživlja se kot avtor literarnih del v slovenskem in nemškem jeziku, je esejist, kritik, kulturni poročevalec in prevajalec. Bil je zunanji sodelavec radijskih ustanov (Deutsche Welle, Köln; ÖRF, Dunaj – Celovec; RAI – Radio Trst A; od 1990 tudi RTV Slovenija) ter avstrijskih, nemških in švicarskih časopisov (mdr. Basler Zeitung, Stuttgarter Zeitung, dunajskih Die Presse in Die Furche, züriških Die Weltwoche in Die Tat, bernskega Der Bund). Od 1990 objavlja več kot v prejšnjih obdobjih tudi v časopisih in literarnih revijah v Sloveniji (Delo, Večer, Slovenec; Sodobnost, Problemi, Dialogi, Kaplje, Prostor in čas). 1964–66 je bil soustanovitelj in sourednik tržaške revije Most in 1967–68 soizdajatelj (z Bertom Pribcem) revije Slovenska vest (Canberra, Avstralija – Dunaj). Občasno je bil tudi (so)urednik drugih literarnih revij: Mladje, Celovec (1973–75), Meddobje, Buenos Aires (1989–), občasno ljubljanskih revij SRP, LiVeS Journal idr. Od 1978 je soizdajatelj in urednik revije za mednarodno literaturo LOG, ki izhaja v nemškem jeziku na Dunaju, in od 1983 urednik knjižne zbirke LOG-Buch. Je član Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in avstrijskega centra PEN, 1986–96 je bil predsednik Društva avstrijskih literarnih revij in avtorskih založb na Dunaju.

1961 je začel objavljati kratko prozo in članke v slovenskem zamejskem in izseljenskem periodičnem tisku. Od 1970 piše tudi v nemškem jeziku, za nekatera izvirna nemška prozna in dramska besedila s heterogenimi eksperimentalnimi jezikovnimi in vsebinsko ironičnimi pristopi (Legenden um den Vater, 1976; Imponiergebärden des Herrschens, 1978; Der tausendjährige Krieg, 1983) je prejel več literarnih nagrad. V zgodnjem obdobju je objavljal predvsem modernistična prozna, dramska, pesniška in zvrstno mešana besedila z ludističnimi elementi, liričnimi poudarki in večinoma protiavtoritarno poanto. Gre za preplet realističnih, nadrealističnih, simbolističnih in ekspresionističnih prvin, ki prevzemajo obliko lirične parabole, satirične groteske, fantastične burke ali bolj ali manj hermetičnih verzov. Kot izrazit nasprotnik konformizma je v tistem obdobju zagovarjal avantgardistična načela preloma s prevladujočimi književnimi konvencijami. V posameznih literarnih prvinah se je zgledoval mdr. po Franzu Kafki, Samuelu Beckettu, Izaku Bablju, Andreju Beliju, Borisu Pilnjaku, Jamesu Joyceu, Marcelu Proustu, Brunu Schulzu, Witoldu Gombrowiczu in eksistencialistih. Jože Pogačnik ga v Zgodovini slovenskega slovstva (1972) uvršča med tri najpomembnejše izseljenske avtorje psihološke pripovedne proze (poleg Rude Jurčeca in Zorka Simčiča).

Detelov prozni prvenec Blodnjak (1964), zbirka fantastičnih parabol iz sanjskega sveta, ki je v medijih doživel najprotislovnejši odziv od vseh njegovih del, napoveduje avtorjevo literarno usmeritev v naslednjih letih. Zbirka je alegorija nenehnega konflikta med družbo in nekonformističnim posameznikom, ki oba zadržuje v brezizhodnem blodnjaku. Tudi naslednja dela na podoben, pogosto ironičen način obravnavajo osnovna bivanjska in etična vprašanja človeka in družbe. Atentat (1966), zbirko kratke proze in poezije, notranje povezujeta osrednji lik in skupna kvazirealistična fabula. Delo je izvirna satirično-groteskna parabola vojaško-politične diktature in kritika politične prisile. Avtor slikovito karikira politične igre, prikrit boj za oblast, spletke in sumničenja znotraj enega političnega režima ter primitivno logiko medsebojnega obračunavanja med nasprotujočima si državnima aparatoma. V več pogledih se na ti dve deli navezujeta zbirka kratke proze Izkušnje z nevihtami (1967) in prozno-pesniška zbirka Kraljev kip z ironičnim podnaslovom Zgodovinski roman (1970). Enako velja za prva Detelova dramska besedila, objavljena 1963–65 v tržaških revijah Mladika in Most, ter antidramo Junaštva slamnatega Krpana (1965), ki je značilen primer gledališča absurda. Detela se od srede sedemdesetih let 20. stoletja dalje večinoma posveča drugim žanrom, a ohranja nekatere razpoznavne značilnosti svojih prvotnih literarnih usmeritev. V mnogih njegovih delih se ubeseduje in uteleša njegova glavna fiksacija, groteskni kult tiranske Očetove figure, ki se že desetletja pojavlja kot osrednji motiv njegove proze – od Izkušenj z nevihtami do zgodovinskega romana Tri zvezde (2008) – in celo v poeziji, npr. v pesmi Hribolazci v zbirki Zvezde, zanke (2008). Lik na eni strani ponazarja avtorjevo travmatično doživljanje otroštva, na drugi pa njegov odpor do povojnega socialističnega režima v rojstni deželi.

Detela je v slovenščini objavil enajst samostojnih pesniških zbirk, v prvih prevladuje temačno vzdušje, metaforika je domiselna, v motiviki pa tudi v poeziji izstopajo nočni strahovi, kruti prividi in prisluhi ter elementarna groza (npr. cikel Eksistenca v zbirki Metaelement, 1970, in zbirka Café noir, 1989). Nekaj je družbeno angažiranih pesmi, posamezne vsebujejo tudi močno izraženo ekološko noto. Najbolj hermetična je zbirka Legende o vrvohodcih in mesečnikih (1973), odklon od pesniških konvencij zaznamujeta tudi zbirki Duh in telo (1993) ter Zvezde, zanke (2008). V poznejšem življenjskem obdobju se je avtor hkrati odprl še drugačnim pesniškim pristopom. Zbirka ekstatično razčustvovane ljubezenske lirike Svetloba na škrlatni obali (2008), ki izstopa po vzneseni trubadurski dikciji, zabrisuje mejo med obrabljenostjo in parodijo – podobno kot avtorjev zgodovinski roman Tri zvezde, objavljen istega leta, briše mejo med pornografijo in parodijo. V zbirki Grške pesmi (2009) je večina besedil ambientalno refleksivnih, nekatera mejijo na upesnjen miniaturni esej, vsa pa ubesedujejo čutne, emocionalne in razmišljujoče odzive na vizualne impresije iz neposredne okolice. Tako kot v omenjeni zbirki ljubezenske lirike je soočenje z novim okoljem tudi tu priložnost za introspektivno razčlenjevanje novih duševnih stanj. V ta proces pesnik vselej vstopa z generiranjem niza asociacij med slikovitimi zunanjimi vtisi na eni strani ter bodisi prebujeno ljubeznijo in čutnostjo bodisi zgodovinskim in mitološkim rezervoarjem vedno novih filozofsko-literarnih vzgibov. Drugačna je asociativna povezava v pesnitvi Obljubljena dežela (v istoimenski pesniški zbirki, 2017), ki poteka med neposrednimi vtisi iz okolja in aktualnim družbenim dogajanjem (državljanskimi vojnami, mednarodnim terorizmom ipd.). Za prvotno verzijo pesnitve (z naslovom Svetloba nad puščavo) je pesnik 2016 prejel prvo nagrado na literarnem natečaju tržaške revije Mladika.

V njegovih zgodovinskih romanih, ki se odvijajo v določenem zgodovinskem kontekstu, poleg izmišljenih likov pogosto nastopajo tudi resnične zgodovinske osebnosti. V Marijinem mojstru (1974) avtor prikazuje položaj, s kakršnim se lahko tudi sam poistoveti: nesprejetost samosvojega umetniškega ustvarjanja, družbeno nerazumljenost vsakršnih posebnosti, ki segajo prek uveljavljenih vzorcev splošnih predstav o umetnosti. Roman Dunajski valček za izgubljeno preteklost (1989) je zgodba o usihajočem svetu evropskega plemstva, Stiska in sijaj slovenskega kneza (1989) pa o pokristjanjevanju karantanskih Slovanov v 8. stoletju. Zgodovinski roman Jantarska zveza (1998) je svojevrstna literarna upodobitev venetske teorije, osrednja ljubezenska zgodba se dogaja v času Julija Cezarja. Kot pesniški pripev ga dopolnjuje lirsko-epska zbirka Starosvetni spevi (1999), objavljena v »reformirani bohoričici«. V teh romanih pisatelj večinoma uporablja posredne pripovedovalce in druge pripovedne tehnike, ki ustvarjajo kolaž različnih časovnih, subjektivnih in kolektivnih gledišč. S prepletanjem prikazov, izpovedi, pripovedi, komentarjev in liričnih vložkov, s katerimi ruši prejšnje resnice in gradi nove, da bi jih spet zrušil in nakazal možnost še drugačnih, ponazarja kompleksnost resnice, ki je ena najpomembnejših rdečih niti Detelovega pripovedništva. Takšen niz skrajno različnih fabulativnih fragmentov, ki se prvič pojavlja že v njegovi zgodnji prozi, doseže vrhunec v Treh zvezdah (2008), romanu o celjskih grofih Hermanu in Frideriku ter Veroniki Deseniški. Roman predstavlja svojevrsten mozaik tedanjega razvrata, prostaštva, krutosti in pohlepa na eni strani ter verske obsedenosti na drugi.

Med Detelovimi publikacijami, namenjenimi širšemu bralstvu, so tri avtobiografsko-spominska dela, objavljena v približno desetletnih presledkih (1987, 1999, 2009). Tudi za ta dela sta značilni izrazita ekspresivnost ter večplastnost v tematiki in slogu. Tematska rdeča nit je bivanjska izkušnja begunstva, pregnanstva, emocionalnega in kulturnega dvodomstva. Avtor prepleta opise zunanjih dogodkov s slikovitim prikazom svojega čustvenega in intelektualnega razvoja, ilustriranega z odlomki iz svojih literarnih del (npr. v prvi knjigi spominov Časomer življenja). Vredni pozornosti so tudi njegovi spomini na nekatere znane osebnosti iz slovenskega javnega in kulturnega življenja. Deloma spominsko-avtobiografska je tudi medijsko opažena zbirka lirične proze Panonska elegija (2017), v kateri se zgodbe o osamljenosti in odtujenosti izmenjujejo z avtorjevimi travmatičnimi spomini na leta med drugo svetovno vojno in po njej.

Za Detelo sta značilni enakovredna dvojezičnost in kontinuirana produktivnost tako na področju izvirnega literarnega ustvarjanja kot na področju kulturnega posredništva. Poleg večjezičnih knjižnih izdaj (v slovenščini, nemščini, angleščini in hrvaščini) je doslej objavil slovenske in nemške izvirne knjige, nekatere so izšle še v hrvaškem in romunskem prevodu. Revijalni prevodi njegovih pesniških in proznih besedil so izšli v različnih periodičnih publikacijah v angleščini (v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi in Avstraliji), v madžarščini, romunščini, italijanščini, španščini in indijskem jeziku gujarati. Poleg literarnega prodora v nemški govorni prostor se je tam uveljavil tudi kot gonilna sila pri večkulturni literarni založbi LOG oz. istoimenski literarni reviji. V osrednjih dnevnikih in literarnih revijah nemškega govornega prostora je objavljal eseje, kritike in preglede novosti s področja slovenske literature in kulture, Slovence v matični domovini, zamejstvu in izseljenstvu pa je seznanjal z avstrijskim in nemškim književnim ustvarjanjem. Skupaj z Mileno Merlak Detela in Petrom Kerschetom je mdr. prevedel in uredil Kocbekovo berilo / Kocbeks Lesebuch, izbor Kocbekove poezije in proze (1997).

S svojimi preglednimi in analitičnimi literarnozgodovinskimi študijami o književnosti slovenskih izseljencev in zamejcev je pomembno prispeval k poznavanju in razumevanju tega dela slovenske literature in kulture. 1977 je v Celovcu objavil zbirko esejev Povojni slovenski koroški pesniki in pisatelji. Pregledne študije in eseje o zunajmatični slovenski književnosti je objavljal mdr. v reviji Meddobje (Buenos Aires, 1984), zborniku Dom in svet (Maribor, 1990) in drugod. Revijalne prispevke dopolnjuje njegova spremna študija k antologiji Slovenska zdomska književnost zadnjih let (1991), ki je izšla kot posebna številka revije Dialogi, ki jo je tudi uredil. Med referenčna dela na tem področju sodi njegovo obsežno in poglobljeno poglavje Povojna slovenska zdomska književnost v Evropi, objavljeno v literarnozgodovinskem pregledu Slovenska izseljenska književnost 1 : Evropa, Avstralija, Azija (1999).

1969 je prejel tržaško literarno nagrado vstajenje, 1970 literarno nagrado AStA Univerze v Tübingenu, 1971 mu je Slovenian Research Center of America (Willoughby Hills, Ohio, ZDA) podelil priznanje za zasluge (Certificat of Merit), 1976 in 1989 je na Dunaju prejel nagrado Theodorja Körnerja za literaturo,1989 nagrado celovške Mohorjeve založbe za zgodovinski roman Stiska in sijaj slovenskega kneza. 2009 mu je avstrijski predsednik podelil častni naziv profesor za zasluge na literarnem in kulturnem področju ter za dolgoletno povezovalno in posredniško delovanje med Avstrijo in Slovenijo.