Cvetko Orešnik, Varja (1947–)

CVETKO OREŠNIK, Varja (rojstno ime Varja Cvetko), jezikoslovka, indoevropska komparativistka (r. 3. 5. 1947, Ljubljana). Oče Dragotin Cvetko, muzikolog, skladatelj, akademik, mati Nives Cvetko, r. Pollak. Mož Janez Orešnik, jezikoslovec, akademik, hči Karin Cvetko Vah, r. Cvetko Rassmusen, matematičarka, pisateljica, publicistka, strica Ciril Cvetko, dirigent, publicist, skladatelj, pedagog, in Vladimir Cvetko, učitelj, urednik, strokovni pisec, sestra Eva Cvetko Kardelj, profesorica, ravnateljica Ekonomske šole Ljubljana, bratranca Igor Cvetko, etnomuzikolog, publicist, lutkar, ilustrator, in Aleksej Cvetko, pravnik, vrhovni sodnik.

Po maturi 1966 na gimnaziji v Ljubljani se je vpisala na študij primerjalnega (indoevropskega) jezikoslovja in slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL), kjer je 1972 diplomirala. Prav tam je 1979 doktorirala z disertacijo Baltoslovansko-indoiranski jezikovni odnosi v luči raziskav indoevropske arealne lingvistike, ki je 1998 izšla z naslovom K metodologiji preučevanja baltoslovansko-indoiranskih jezikovnih odnosov. Od 1972 do upokojitve 2015 je bila predavateljica za staro indijščino in zgodovinsko slovnico indoevropskih jezikov na Oddelku za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko (danes Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje) FF UL: 1974–80 kot asistentka (smer Indoiranski jeziki), 1980–86 kot docentka, 1986–92 kot izredna profesorica za vzhodne indoevropske jezike, od 1992 dalje kot redna profesorica za primerjalno jezikoslovje indoevropskih jezikov. Nasledila je svojega učitelja Bojana Čopa. V obdobju 1992–2008 je bila z dodatnim delovnim razmerjem z nazivom znanstvena svetnica SAZU zaposlena kot upravnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pod njenim vodenjem se je na inštitutu nadaljevala demokratizacija raziskovalnega dela, ki jo je začel njen predhodnik Franc Jakopin, in je raziskovalcem omogočila doseganje doktoratov znanosti, hkrati pa povečala publicistično dejavnost inštituta tako na področju temeljnih slovenističnih slovarskih del kot tudi znanstvenih monografij.

S štipendijo avstrijske vlade se je v študijskem letu 1973/74 izpopolnjevala na Inštitutu za jezikoslovje univerze na Dunaju.

1984–86 in 2010–15 je bila predstojnica Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje FF UL, 1989–2001 članica uredniškega odbora Slavistične revije, od 2008 članica uredniškega odbora revije Keria : studia Latina et Graeca ter ustanoviteljica in 1998–2013 urednica zbirke jezikoslovnih monografij Linguistica et philologica. Je članica mednarodnih jezikoslovnih društev Wiener Sprachgesellschaft in Indogermanische Gesellschaft. Kot indoevropska komparativistka je predavala zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje indoevropskih jezikov ter zgodovinsko slovnico stare indijščine. V strokovni publicistiki se je sprva posvečala predvsem problematiki stare indijščine (npr. vprašanje izvora dolžine v dolgovokalnih kavzativih) ter izoglos med indoiranskimi jeziki in baltoslovanščino, kasneje področju slovanskih jezikov (npr. vprašanje izvora praslovanskega predponskega *a-) s poudarkom na slovenščini, zlasti v zvezi z jezikom Brižinskih spomenikov. Za etimološke raziskave slovenske leksike je predvsem zaradi poudarka na obravnavi arealno ozkih dialektizmov pomemben njen prispevek iz 1986, v katerem so obravnavani zahodni dialektizmi pretežno tujega, furlanskega ali nemškega izvora. V disertaciji, objavljeni 1998, ki v stroki velja za vzorčni primer metodološko strogo izgotovljene raziskave, je kritično analizirala gradivo, s katerim so avtorji ponazarjali baltoslovansko-indoiranske jezikovne stike, opozarjala na pogosto ohlapnost metodoloških pristopov, ki niso zadostno razlikovali med možnostjo ohranjenih praindoevropskih arhaizmov in mlajših skupnih indoevropskih narečnih inovacij ter kasnejših, zlasti iransko-slovanskih izposoj. V času 1987–96 objavljene študije na temo Brižinskih spomenikov, v katerih je tudi s podrobnejšo obravnavo praslovanskega zaporedja *dl, pojava rotacizma in kontrakcije v južnoslovanskih jezikih s poudarkom na slovenščini zagovarjala njihovo nedvomno slovenskost in enotnost, se uvrščajo med nepogrešljive slavistične referenčne vire. Po 2007 je nekaj sinhronih pojavov stare indijščine obravnavala v luči teorije jezikovne naravnosti, v soavtorstvu z Janezom Orešnikom pa objavlja prispevke, v katerih se skladenjski pojavi predvsem v slovenščini in tudi angleščini razlagajo z vidika naravne skladnje.

2006 je prejela véliko priznanje FF UL, 2010 pa priznanje za nadpovprečno pedagoško delo Študentskega sveta FF UL.