Čušin, Silva (1957–)

ČUŠIN, Silva (Silva Čušin Povše), igralka (r. 8. 7. 1957, Ljubljana). Oče Lovrenc Čušin, kamnosek, mati Cirila Čušin, r. Tomc, delavka.

Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani (1964–72), nato Gimnazijo Moste (1972–76), 1976 pa se je vpisala na študij dramske igre na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, 1980 absolvirala in 1984 diplomirala. Že med študijem je igrala v celovečernem filmu Franceta Štiglica Praznovanje pomladi (1978), kot absolventka je nastopala v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), igrala v Eksperimentalnem gledališču GLEJ (EG GLEJ) in v Slovenskem narodnem gledališču Drama (SNG Drama) Ljubljana, kjer je med vidnejšimi vlogami oblikovala Nino v Utvi (1982) Antona Pavloviča Čehova. Od 1985 je redno zaposlena v SNG Drama Ljubljana. Sodelovala je s Prešernovim gledališčem Kranj (PG Kranj) in Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu (SSG Trst). Poleg gledaliških je oblikovala številne vloge v igranih celovečernih, kratkih in študijskih filmih, v TV igrah, nadaljevankah in filmih ter radijskih igrah ter sodelovala v kulturnih oddajah RTV Ljubljana in RTV Slovenija.

V skoraj štirih desetletjih profesionalne kariere je Silva Čušin na gledališkem odru ter filmu in televiziji ustvarila prek sto vlog klasičnega in modernega repertoarja. V tem obsežnem in v igralskem pogledu zahtevnem opusu je več kot dvajset vlog klasične in sodobne slovenske dramatike. Med slednjimi je kar dvanajst krstnih uprizoritev, večina njih sodi med interpretacijsko izjemno zahtevne poetične drame; je nepogrešljiva, suverena interpretinja visokega poetskega jezika, znotraj katerega oblikuje občuteno prizemljene človeške usode in tako ustvarja vrhunce čistega umetniškega doživetja. Igralko krasi čista lega glasu, ki mu osnovno barvo daje rahlo zatemnjeni, mehki alt. Njen odrski govor je vselej jasen, saj raste iz smiselno utemeljene interpretacije. Prirojenim darovom dodaja visokoprofesionalne kriterije: poglobljen pristop k študiju, zahtevo po logični utemeljenosti vloge, čemur sledi sistematično oblikovanje upodabljanega lika; transformacije ne gradi s pomočjo zunanjih izrazil, njene stvaritve so utemeljene v postopnem prodiranju v način mišljenja, čustvovanja, reagiranja upodabljanega odrskega lika. Igra Silve Čušin je zgrajena na temeljnem postulatu moderne igre, ki pravi, da mora igralec začutiti svoje lastno življenje znotraj lika, ki ga interpretira, izhaja iz na videz zadržane, skoraj nekoliko v distanci oblikovane interpretacije, kot da igralka ustvarjani lik nenehno motri, ga v slehernem trenutku reflektira ter s tem svojo igro intenzivira, upodabljano odrsko usodo pa poglablja.

Ni naključje, da je prva velika strokovna priznanja, ki so sledila kar trem nagradam za dosežke na odru AGRFT, prejela predvsem za stvaritve v uprizoritvah slovenske dramatike: 1986 so bile nagrajene njene igralske kreacije Ljubice v Velikem briljantnem valčku (1985) Draga Jančarja, Tantallle v Kalevali (1985) Daneta Zajca, Jožefine v Kranjskih komedijantih (1986) Bratka Krefta in Ivane/Luize v igri sodobne angleške avtorice Caryl Churchill Punce in pol (1986). Vrhunska v nizu teh zahtevnih igralskih stvaritev je njena interpretacija Tantalle: s kultivirano igro in natančno izreko, s katero je posredovala globoko miselno razčlenjeno interpretacijo zahtevnega besedila ter sledila Zajčevi vokaciji besed, njihovemu zlitju v izvirne pesniške podobe, je ustvarila sugestiven in suveren lik usodne ženske, v srečanju s katero se izpolnjujejo tragična hrepenenja Zajčevih iskalcev. V drami Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1986) je njena Hana polno zaživela s svojo strašno spolno rano, erotično agresivnostjo in frigidnostjo. Za to veliko igralsko kreacijo, polno silovito odmerjenih, skrajno nasprotujočih si občutenj, prepletenih v nenehno intenzivni igri, je bila nagrajena 1987, že leto zatem pa še za vloge Hane, Tantalle in Ismene v Antigoni (1987) Dominika Smoleta; njena Ismena je bila izvrstna, razumno obvladana, ko se je po vzoru Antigone upirala Kreontovi samovolji in Teiresijevi ignoranci, v ključnih prizorih notranjega boja, negotovosti, groze (in tudi odločenosti) pa prepričljiva protagonistka temeljnih dilem. V igralsko vrhunski predstavi Samorog(1992) Gregorja Strniše je kot Margarita preigrala skalo občutij od samozadostne čistosti prek avtentičnega eksistencialnega strahu do pristanka na izdajo in celo uživanja v njej. Kirurginjo Adelo-Ado v krstni uprizoritvi družinske drame Metuljev ples (1996) Dragice Potočnjak je interpretirala s posebno psihološko ostrino, ki da samo skozi razpoke čutiti ranljivost bitja pod njimi; Kačo v krstni uprizoritvi igre Iva Svetine Tako je umrl Zaratuštra (1997) je igrala odločno, preudarno mirno, razumsko, modro. V igri Boštjana Tadla Ponudba in povpraševanje(2010) je kot babica Mara Rozman Korošec v pravi igralski bravuri izrisala incestuozni preplet dveh svetov: bila je v enem stanju zapovedana komunistka, v drugem neoliberalna finančnica z genialno poslovno intuicijo.

Vzporedno z ustvarjalno oblikovanimi vlogami v uprizoritvah slovenske dramatike je interpretirala vrsto vlog iz klasičnega in sodobnega repertoarja: z duhovitimi potezami operetne heroine je razigrala lahkomiselno Lucile v revolucijski drami Stanislave Przybyszewske Dantonov primer (1985), v soigri z Igorjem Samoborjem sta mladostna zaljubljenca Lisander in Hermija v Shakespearovi igri Sen kresne noči (1985) zaživela v povsem novi senzibilnosti, kot karakterna igralka pa se je v močnem ansamblu osrednjega nacionalnega dramskega gledališča dokončno uveljavila z naslovno vlogo v drami Friedricha Schillerja Marija Stuart (1989): lik Marije Stuart je Silva Čušin zgradila v točki zrelega obračuna z vsem preteklim življenjem, razvijala ga je v doslednem boju za notranjo svobodo, utemeljenem v globokem zaupanju v Boga in v človeško mogočni veri, da s svojim bojem utrjuje moralne temelje sveta. V zrelem ustvarjalnem obdobju je Silva Čušin razkošnemu talentu in bogatim igralskim izkušnjam dodajala tudi vse večjo analitično sposobnost in prodornost, a se pri tem ni zadržala zgolj na ravni racionalnega spoprijemanja z vlogo. Svoje like je prežela z veliko občutljivostjo, prodirala je v njihove najglobje skrivnosti in kar najbolj prepričljivo razkrivala njihove šibkosti, ranljivosti in čustveni svet. Pri tem jo je vodilo izrazito moderno gledanje na človeka, ki je na videz zmagoviti stvaritelj civilizacije, v resnici pa je še zmeraj šibko in pogosto prestrašeno bitje. S takšnim osnovnim izhodiščem je ustvarjala zelo različne, a zmeraj zanimive, polnokrvne podobe ženske. Takšna je bila njena Olga v Treh sestrah (1995) Antona P. Čehova: natančno zgrajen, iz krute samote oblikovan lik, sugestiven v širokem razponu molka in ostri izpovedi bolečine kot tudi v svojem stvarnem, globoko človeškem razmerju do soljudi. Kot Hannah Jarvis v Arkadiji (1995) Toma Stopparda je v liku duhovno zrele in telesno zakrčene intelektualke poudarila jasnost značaja: vztrajnost, drznost, vnemo in preudarnost, v odnosu do moškega pa je bila duhovito posmehljiva in hkrati nemirna, zbegana pred njegovo bližino.

Silva Čušin velja za igralko, ki sledi logiki predstave kot celote, soigralca posluša: njen način oblikovanja vloge je vseskozi tesno povezan z odnosom do lika, ki ga igra partner. Ta njena odlika je v izjemno doživetje povzdignila uprizoritev drame Miroslava Krleže V agoniji (1998), v kateri je kot Laura Lenbach ustvarila povsem novo podobo Krleževe junakinje; Laura je bila do potankosti izdelana in sugestivna vloga zrele igralke, ki v poglobljenem iskanju resničnih vzgibov in spodbud za reakcije ne privoli v nikakršen kompromis. Njen izostren občutek za partnersko igro je v polni meri prišel do izraza v uprizoritvi igre Eileen Atkins Vita & Wirginija (1999), v kateri sta s soigralko (Saša Pavček kot Vita) epistolarni dialog mestoma oblikovali v bleščečo salonsko konverzacijo, Virginijo pa je izoblikovala v zapleten lik pisateljice, prežarjene z literarnim darom, ki je dejanski prostor njenega potovanja; v njem preverja, raziskuje in počne vse tisto, kar v vsakdanjem življenju pogreša. S povsem drugačno igralsko nalogo se je Silva Čušin srečala v Lepotni kraljici Leenana (1999) Martina McDonagha: njena interpretacija Maureen Folan je zrasla iz sugestivne prepletenosti telesa in duše, ujetih v upanje ter v temeljno človeško nemoč in brezizhodnost. Ustvarila je lik, ki je utelešenje hrepenenj, strahov, celo panike in iracionalnih želja vsake moderne ženske, ne le tiste iz brezperspektivnega, zakotnega okolja, ter prepričljivo odigrala mešanje realnega s fiktivnim, ki v njenem svetlem pogledu dobiva tragično razsežnost. Placida iz drame Howarda Barkerja o ljubezenskem koprnenju in devištvu, naslovljene Uršula (2000), je v interpretaciji Silve Čušin zrasla v občuteno in suvereno preigrano dramo zrele ženske; bila je to igra za ljubezen, zastrta s temno slutnjo konca, zaznamovana z jasno izraženim Placidinim spoznanjem, da s tem ko se predaja poželenju po moškem, izgublja svoj jaz. V drami Thomasa Bernharta Ritter, Dene, Voss (2001), sofisticirani igri monologov, izpovedujočih dramo ljudi, ki se trgajo iz svoje samote in drsijo vanjo, ima Ritter v uprizarjanem družinskem trikotniku središčno mesto, s suverenim preigravanjem ekstremnih razpoloženj pa dobi v interpretaciji Silve Čušin odločilno tragikomično razsežnost gledališke metafore o človekovem absurdnem položaju sredi ničevosti sodobnega sveta. Kot Bezniška Jenny v Operi za tri groše (2001) Bertolta Brechta in Kurta Weilla je bila dramsko najmočnejša, tako v igri kot v interpretaciji songov, ki jih je interpretirala z izjemno čisto in razločno igralsko-pevsko prezenco. Novo možnost za poglobljeno interpretacijo sodobne človeške usode, polne notranjih protislovij, je našla v igri Jasmine Reza Tri verzije življenja (2002),v kateri je s finim humorjem odigrala Ines Finidori; oblikovala jo je z občutkom za vsakdanji detajl, v vsaki od treh verzij življenja je bila njena Ines ujeta v polnem in domala karakternem igralskem trenutku. V drami Christiana Marlowa Edvard Drugi(2005) je z minimalistično, v igralskih sredstvih zadržano igro ustvarila notranje silovito, v močni igralski prezenci utemeljeno Kraljico Izabelo in se suvereno zoperstavila igralsko razbohoteni, drzni, v čisti ludusstopnjevani igri moškega ansambla. V igri Martina Crimpa Kruto in nežno (2005) je Amelio, žensko, ki ve, da se upira, ampak ni voljna biti žrtev, vodila po tanki meji med trpnim sprejemanjem okoliščin in dejavno superiornostjo gospodarice, ki zna v kočljivih položajih ljudem vsiliti dostojanstvo.

Sledila je vrsta ustvarjalno zanimivih, igralsko zahtevnih nalog, ki so od igralke terjale hitre prehode od oblikovanja klasičnih, psihološko utemeljenih likov k moderni igri hitrih menjav razpoloženj in stanj. V Prostrani deželi (2006) Arturja Schnitzlerja, tej mojstrski igri bogato izniansiranih, subtilno izrisanih odnosov in ponotranjene dramatičnosti, je lik Genie Hofreiter izpeljala scela in z nezmanjšano intenzivnostjo. V Strahovih (2007) Henrika Ibsena je kot Helene Alvigova vlogo z zanimivim, dramatičnim notranjim razvojem oblikovala polno in intenzivno vse do dokončne, usodne nemoči; bila je to jasna, skrbno zamišljena in pretresljivo izvedena vloga. Kot tretja v nizu velikih igralskih stvaritev Silve Čušin je sledila Lady Torrance v drami Tennesseeja Williamsa Orfej se spušča (2007) iz finega humorja in bolečine zgnetena ženska, ki se iz pepela svojega zakona prebuja v ljubezen in življenje. V uprizoritvi dveh enodejank Briana Friela Jaltska igra in Poigra (2008) je lik Sonje Serebrnjakove v Poigri dosledno vodila skozi igro pretvarjanja in resnice do končnega spoznanja, da je življenje več kot hotenje in več kot uresničitev; življenje je v resnici odgovornost in dolžnost. V SSG Trst je kot gostja oblikovala dvojno vlogo Seramide in Niniasa v igri Hansa Magnusa Enzensbergerja Hči zraka (2008): natančno je stopnjevala lok, ki vodi Seramido od žrtve muhaste usode do vse bolj oblastne, hladne ženske, ki je hkrati lepotica in zver, nato pa je z nekaj spremembami drže in poudarjeno neučakanostjo oblikovala še učinkovito izrisan lik živahnega in zvedavega Seramidininega sina Niniasa, naivnega dečka, polnega čudenja in odpuščanja. Kot Anna v Bostonski navezi (2009) Davida Mameta je bila v odnosu do drugih likov močnejša, čeprav ranljivejša in bolj občutljiva je prevzela vlogo režiserke, voditeljice dogajanja ter se v tem na trenutke močno približala desadovskim likom in njihovi cinični volji do moči. Njena Akulina v drami Maksima Gorkega Malomeščani (2011) je bila do kraja premišljena igralska študija vdane, pobožne žene, ki pa vse, kar počne, počne zavestno. V uprizoritvi drame Frana Levstika Tugomer (2014) je kot Stara Vrza z učinkovito dramatičnimi poudarki suvereno interpretirala to antologijsko vlogo iz starejše slovenske dramatike. Kot Cecilija v igri Josifa Brodskega Demokracija! (2015) je na samosvoj način, z na novo vzpostavljenim komičnim registrom oblikovala zmedeno in labilno ministrico za kulturo. Novo igralsko razsežnost je izoblikovala v igri Tankreta Dorsta Merlin ali Pusta dežela (2017), ko je v vlogi Hudiča z izdelanim gibom in gestiko izrisala mefistovsko podobo nekakšnega konferansjeja, ki gledalca vodi skozi to dramsko epopejo. V krstni uprizoritvi igre Mileta Koruna Sveti mož (2017) je kot Erika Aškerc, r. Kopitar, v pretežno komično vlogo s pretanjenim občutkom vpletala resnobnejše odtenke; pod temperamentno igro in poudarjeno igrivostjo je tako sugestivno izrisala intimo ranjene matere.

Za svoje delo je prejela številna priznanja: 1979 nagrado Sklada Staneta Severja za študente dramske igre za vlogo Evgenije (Slawomir Mrožek: Tango); 1980 univerzitetno Prešernovo nagrado in Borštnikovo nagrado za mlado igralko za vlogo Babice – Evice (Gregor Strniša: Žabe); 1986 nagrado Sklada Staneta Severja za vloge: Ljubica (Drago Jančar: Veliki briljantni valček), Tantalla (Dane Zajc: Kalevala), Ivana – Luiza (Caryl Churchill: Punce in pol) in Jožefina (Bratko Kreft: Krajnski komedijanti); 1987 nagrado igralka leta revije Stop za vlogo Lenčke (Jože Gale: Ljubezen nam je vsem v pogubo); 1987 Sterijevo nagrado za igralsko stvaritev na 32. Jugoslovanskih gledaliških igrah – Sterijevo pozorje za vlogo Hane (Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi); 1988 nagrado Prešernovega sklada za vloge: Hana (Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi), Tantalla (Dane Zajc: Kalevala), Ismena (Dominik Smole: Antigona); 1996 Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za vlogi Hannah Jarvis (Tom Stoppard: Arkadija) in Olge (Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre); 2005 Borštnikovo nagrado za vlogo Kraljice Isabele (Christopher Marlowe: Edvard Drugi), 2007 posebno priznanje strokovne žirije na 56. mednarodnem filmskem festivalu Mannheim-Heidelberg za vlogo Dore (Metod Pevec: Estrelita – pesem za domov), Borštnikov prstan in vesno za najboljšo žensko vlogo za vlogo Dore (Metod Pevec: Estrelita – pesem za domov); 2008 nagrado Satir (z Gregorjem Bakovićem) za vlogo Sonje Srebrjakove (Brian Friel: Poigra); 2009 nagrado Satir za vlogo Anne (David Mamet: Bostonska naveza); 2009 vesno za najboljšo žensko stransko vlogo za vlogo Majde (Igor Šterk: 9:06); 2011 je prejela naziv žlahtna komedijantka za vlogo Mare Rozman Korošec (Boštjan Tadel: Ponudba in povpraševanje). Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ji je 2022 za življenjsko delo podelilo nagrado Ita Rina.