Novi Slovenski biografski leksikon
ČUJEC, Bibijana (rojstno ime Bibijana Dobovišek; Bibiana Čujec, Bibiana Cujec), jedrska fizičarka (r. 25. 12. 1926, Ljubljana). Oče Mihael Dobovišek, strojni tehnik, mati Marija Dobovišek, r. Dolinar, uradnica. Hčere Sonja Cujec Gallagher, inženirka mehanike, Bibiana Cujec, zdravnica, univerzitetna profesorica, Anne-Marie Cujec, fizičarka, sin Thomas Peter Cujec, agronom.
Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani (1933–45). Po maturi (1945) je študirala matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1950 diplomirala.
Po diplomi se je zaposlila na Fizikalnem inštitutu Slovenske akademije znanosti in umetnosti (danes Institut Jožef Stefan) kot bibliotekarka in raziskovalka. 1954 je bila na šestmesečnem usposabljanju na univerzi v Lundu na Švedskem, kjer se je seznanila s tehniko jedrskih plošč.
Po povratku v Ljubljano in poroki (1956) se je ukvarjala s fotonuklearnimi reakcijami. 1959 je na Univerzi v Ljubljani doktorirala z disertacijo Fotonuklearne reakcije s posebnim ozirom na Wilkinsonov model.
Po odločitvi, da zapusti domovino, in opravljenem podoktorskem usposabljanju v laboratoriju za radiacijo univerze v Pittsburghu (1961–63) je kariero nadaljevala v Kanadi. Najprej je bila sodelavka na univerzi v Alberti v Edmontonu (1963–64), mesto profesorice pa je 1964 pridobila na univerzi Laval v Quebecu, kjer je ostala do upokojitve 1993; docentka od 1964, izredna profesorica od 1966, redna profesorica od 1970.
Raziskovala je predvsem na področju jedrske fizike, mdr. v Kelloggovem laboratoriju za radiacijo (Kellogg Radiation Laboratory) na Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo (California Institute of Technology) v Pasadeni, prvič v študijskem letu 1971/72 in drugič 1978/79. V študijskem letu 1985/86 pa je raziskovala v CERN-u (Conseil Européen pour la Recherche Nucléaire), evropski organizaciji za jedrske raziskave.
Na univerzi Laval je predavala več predmetov, mdr. jedrsko fiziko, osnovne delce, moderno fiziko, statistično termodinamiko, eksperimentalno fiziko, bila pa je tudi mentorica dodiplomskim in doktorskim študentom.
Svoje raziskovalno delo in posebnosti združevanja akademske kariere z družinskim življenjem je popisala v spominski študiji Beyond : life of a nuclear physicist, wife and mother, sprva spisani za družino, nato pa jo je objavila tudi javno.
Med usposabljanjem na univerzi v Lundu (1954) je proučevala osnovne delce v kozmičnih žarkih, ob poskusih s pospeševalnikom betatron pa fotonuklearne reakcije. Raziskovanje je nadaljevala na Institutu Jožefa Stefana, kjer so 1954 inštalirali betatron, ki je proizvajal žarke gama oziroma fotone z maksimalno energijo 32 MeV. Najprej je analizirala razbitje ogljikovih in kisikovih jeder, ki se nahajajo v sami emulziji.
Nadaljevala je s proučevanjem fotonuklearnih reakcij na beriliju, ki je bil vnesen v emulzijo. V doktorski disertaciji pa je raziskovala fotonuklearne reakcije 12C(γ, 3 α), ki so sprožene po zavornem sevanju. Z raziskavo je potrdila takrat postavljeno Wilkinsonovo hipotezo, da foton reagira z enim od protonov v jedru in ga dvigne na naslednjo višjo lupino, od koder gre ven ali pa reagira z jedrom.
Vso kariero je proučevala vprašanje »giant resonance«, torej ali gre za kolektivno vzbujanje jedra ali pa foton interagira s posameznim nukleonom in ga dvigne na višji nivo, iz katerega se nato izseva ven ali pa absorbira nazaj v jedro.
Na univerzi v Pittsburghu, univerzi v Alberti in univerzi Laval je raziskovala spektroskopijo jeder in jedrske reakcije tako z devtoni 3He in 4He kot projektili. Raziskovala je tudi reakcije med težkimi jedri (12C + 12C) pri nizkih energijah, s tem pa je posegla na področje astrofizike.
Po upokojitvi 1993 se je posvetila vprašanju kompatibilnosti katoliškega svetovnega nazora in kvantne fizike oziroma širše odnosa med vero in znanostjo. Pri tem je izhajala iz svojih osebnih izkušenj, svetovnega nazora in vpliva znanstvenih spoznanj na njen svetovni nazor.
1964–91 je bila članica American Physical Society, 1966–95 Canadian Association of Physicists in 1989–95 društva Science for Peace.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine